Every Picture Tells A Story je famozni album škotskega slavčka Roda Stewarta, ki je na širši glasbeni sceni eksplodiral z dražljivo kombinacijo rocka, bluesa, soula, v primeru omenjenega albuma pa celo pogumnega vpletanja county vplivov. Skratka gre za razburljivo žanrsko platformo, ki je bila v začetku 70tih let spočeta kot nekakšen nenačrtovani potomec britanske blues revolucije 60tih. "Eksperiment", ki je v orbito astronomskega komercialnega uspeha poletel na krilih triumfov kot je Exile On Main Street, s pretežno vokalno orientiranim pristopom dosega novo raven belskega interpretiranja korenin "črne Amerike". Albumi arogantnih pevskih manevrov, robatih glasovnih prijemov in njihovih pol sestrskih odrezavih akrobacij, še posebej pa rokerska godba bazirana na robati sporočilnosti vokalnega bluesa in soula, ki je s prihodom 70tih let vse pogosteje bruhala iz razgretih britanskih grl, pač predstavlja izkušnjo posebne sorte, sploh če imamo opravka z vokalistom kalibra Roda Stewarta.
Rod Stewart navkljub mladosti in z njo pogojeni neizkušenosti z Every Picture Tells a Story dokazuje, da dobro ve, kako se stvarem streže. Rod se glasovno stalno drži ostro trasiranega vijuganja in zadihano galopira iz skrajnosti enega razpoloženja v ekstremnost drugega, seveda na krilih impulzivne čustvene retorike. Njegov prepoznavni vokal se previdno ogiba višjih leg in smelo domuje v spodnjem domu glasovnega registra, kjer je prostora za svobodno manevriranje na pretek. Rod ga koristi v stilu starega mačka, katerega glas se je zaradi nikotina in alkohola že davno skrhal in zdaj rožlja kot možato grgrajoče kolesje, ki prežveči in izpljune vse kar mu prečka pot. Na drugi strani pa se Rod, ko je to potrebno, hipoma spremeni v dobrosrčno grlico, opasano s polno malho šarmantnosti, miline in ostalih sorodnih jebačkih preddispozicij, vseh skupaj ovitih v debelo plast grgravosti, ki se za povrh baha še z ne slutenim balzamičnim učinkom.
Every Picture Tells a Story je zvokovno izjemno grobo obdelan izdelek, seveda upoštevajoč zlonamerne tendence vražje žanrske mineštre, ob okušanju katere vam bo zastal dih. Album pred nami pravzaprav vre kot predolgo mirujoči čustveni vulkan, ki v pričakovanju gromkega izbruha emocij, s celimi pljuči lovi še zanje oblačke svežega zraka. Poln na novo odkrite življenjske energije v veliki večini paradira s prostodušno navdušenostjo, ki poslušalca brez prestanka napaja z "razštelanostjo" kakega razpoloženega jam sessiona. Naslovni uvodnik albuma odločno nakaže v čemu je pravzaprav stvar! Every Picture Tells a Story ordinira kot vroče zapakirani hibrid soula in rocka, ki se osredotoča na surovejšo, recimo temu bolj možato zvokovno preobleko, za mehčanje katere Rod zvito koristi vokalne karakteristike ene in edine Maggie Bell. Obrat nastopi kmalu. Intimno razpoloženje Seems Like a Long Time trmasto kljubuje odrezavosti uvodnika, odeta v skrbno kreirane svilnato soul kreacije, katerih se jih nebi sramovali niti največji mojstri omenjenega žanra! Slednje se odlično podajo še z melanholičnimi odtenki Tomorrow Is a Long Time in sanjavostjo Mandolin Wind, kjer poslušalčevo kri po žilah požene jadikujoč slide mojstra Sama Mitchella. Krepast blues rocker (I Know) I'm Losing You zaneti plamene enega najživahnejših momentov albuma, vsaj dokler si trenutka zase ne vzame inštrumentalna sekcija na čelu z navdahnjenim Mickov Wallerjem. Skladba ponazarja strupeno efektivnost najčistejših derivatov blues rocka, ki brez kančka omike, neprizanesljivo grabi za moda.
Rod Stewart glasbeno govorico stalno prireja okoliščinam, s tem pa se počasi, skoraj da neopazno, ustvarja edinstveni duh albuma, kateremu do popolnosti manjka le še biser za vse večne čase. Patriotski Škot tokrat podarja kar dva, najprej v obliki Maggie May, preprostega tolažilnega zimzelenčka, ki zadane s svojo neprisiljenostjo in iskrenostjo, v samem zaključku albuma pa še s Find a Reason To Believe, ki je preprosto rečeno še eden tistih neponovljivih trenutkov, za katerega se zdi, da so brezčasni.
Every Picture Tells a Story je eden najsvetejših slavolokov posvečenih vokalnemu blues rocku. Z vestno postrojenim inštrumentalnim arzenalom, kjer je vse povezano, krepko vključeno drugo v drugo, se podpira in medsebojno nadzoruje, album gotovo izgublja na "spektakularnosti", ki jo nudijo ostale mineštre kitarskega blues rocka tistega časa. To pa je tudi poglavitni razlog, da Stewartov prvenec še danes ostaja zasidran globoko v kategoriji bolj kot ne spregledanih in zaprašenih biserov rock godbe. Za naelektreno vreščanje kitar pri tukaj pač ni prostora, tukaj karakter celostni zvokovni podobi albuma daje sama veličastnost glasu Roda Stewarta, zaradi katerega je izkušnja z Every Picture Tells a Story več kot prijetna, pravzaprav neponovljiva.
na vrh