Legendarni angleški progresivno rockovski pionirji The Moody Blues so se na začetku sedemdesetih, kljub temu, da jih večina tedanjih britanskih kritikov ni več visoko čislala, tako kot je bilo to običajno v njihovih zgodnjih letih, nahajali na vrhuncu kariere, tako v ustvarjalnem kot komercialnem smislu. Z »Every Good Boy Deserves Favour« so se s svojo specifično in pionirsko obliko simfoničnega prog rocka, katero so v tem času razvili tako rekoč do perfekcionizma, vnovič povzpeli na sam vrh britanskih glasbenih lestvic.
Naslov albuma, ki je bil slogovno v marsičem nadaljevanje odličnega predhodnika »A Question Of Balance« (1970), se v okrajšavi glasi EGBDF, kar je akronim za tonsko lestvico pri uglaševanju kitare. Ta intonacija akordov se na pol prikrit način ponovi kar nekajkrat skozi album, ki je v tradicionalni Moody tradiciji nadvse slojevit pod težo razkošnih simfoničnih aranžmajev (predvsem na melotronu pa tudi mini Moogu, kateri je bil tedaj pravo čudo glasbene tehnologije) ter obenem poln prelestnih melodij, čemur se skozi celotno kariero na veselje večine privržencev niso nikoli odpovedali v morebitno korist zapletenih in obskurnih improvizacij.
Otvoritveni, večinoma inštrumentalistično obarvani eksperiment »Procession«, ki se konceptualno nanaša na razvoj glasbe od prazgodovine do danes, je edina skladba v njihovi karieri, katero je napisalo vseh pet članov banda. Razvoj glasbe skozi zgodovino je uprizorjen s cikličnim menjavanjem različnih motivov od ptičjega žvrgolenja, šamanskih ritmov, cerkvenega zbora, sitarja, baročnega aranžmaja do dramatičnega donenja orgel, melotrona in epskega kitarskega rifa s čimer naposled, čisto na koncu demonstrirajo prepoznavni simfonični The Moody Blues zvok. Ritem je zaznamovan z zvokom elektronskih bobnov Graemeja Edgea (slednji je izvedel tudi 'šamansko' vokalizacijo), kar je bilo v tistem času svojevrstna tehnološka inovativnost. Hit single »The Story In Your Eyes«, kjer kraljuje žametno-melodramatični vokal kitarista/pevca Justina Haywarda in njegov mogočni kitarski rif, je najbolj prepoznavna klasika na albumu. Subtilna bas linija je v ozadju pospremljena z mogočnimi zvoki melotrona, ki se prelepo zlivajo z melodičnim refrenom.
Na pastoralno zasoljenem »Our Guessing Game«, kjer pobudo glavnega vokalista prevzame flavtist Ray Thomas ob pomoči hipnotičnih spremljevalnih vokalnih harmonij, zavlada tista prepoznavna, eterična ambientalna magija, tako značilna za te simfo prog rockovske inovatorje. Balada »Emily's Song« ima poseben pomen za basista/pevca Johna Lodgea, saj je bila posvečena njegovi novorojeni hčerki. Lodge jo ob spremljavi razkošnih simfoničnih aranžmajev in tople melodije na akustični kitari odpoje tako kot on najboljše obvlada – iz srca in s svojo značilno priljudno barvo glasu. Temu sledita še dve skladbi pod pevsko taktirko nadebudnega basista. »After You Came« je zanimiva melodična zgibanka z epskim glavnim motivom in dramatičnimi vokalnimi harmonijami, ki je postavljena v srednji tempo. Inštrumentalno obarvani zaključek vsebuje tudi hudomušno kitarsko solažo.
»One More Time To Live«, drugi del konceptualne sestavljanke o razvoju glasbe, vsebuje pastoralni ambient na račun Thomasove flavte in nežne akustične melodije na kitari. Glavni, dramatični »Procession« motiv se tu vnovič ponovi in tako vnovič ustvari občutek zaključenega kroga, čeprav album kot celota sploh ni konceptualen. »Nice To Be Here« je še ena nežna Thomasova balada s prešerno akustično melodijo in valujočimi zvoki melotrona. Navkljub svoji 'sveti preproščini' kar se tiče strukture je na račun spokojnega ambienta izjemno učinkovita stvaritev, sploh kadar se med deževnimi dnevi s prijatelji igrajo karte ali šah.
»You Can Never Go Home« je še ena popolnoma karakteristična Haywardova stvaritev z melodramatičnim vokalnim pristopom, pevskimi multiharmonijami, hipnotično kitarsko melodijo in košato spremljavo melotrona ob mogočnih bobnarskih prehodih. Na zaključnem orkestralnem epu »My Song« glavno 'besedo' pred mikrofonom naposled dobi še klaviaturist Mike Pinder, ki vse skupaj začini s prostranimi valovanji melotrona s čimer še poglobi epsko-dramatično vzdušje. To je tista zmagovita zaključna skladba na kateri se na račun prelestnih orkestralnih aranžmajev najbolj izrazito na celotnem albumu pokaže zakaj so bili The Moody Blues vedno ena ključnih simfonično prog rockovskih zasedb, ki je s svojimi zgodnjimi inovacijami pomembno vplivala na take prog rock velikane kot so Genesis, Yes, Camel, BJH itd.
»Every Good Boy Deserves Favour«, še en imeniten studijski dosežek, ki vsebuje vse priljubljene karakteristike te legendarne skupine, je učvrstil status The Moody Blues kot večnih inovatorjev in prvakov melodičnega simfoničnega prog rocka. Album je kot celota imeniten od začetka do konca in obenem zaznamovan z nekoliko drugačno, a nič manj kvalitetno produkcijo od predhodnih izdelkov tega legendarnega kolektiva, saj je bil prvič posnet na drugi lokaciji, kar pomeni, da studio ni pripadal njihovi tedanji založbi Decca.
na vrh