Ameriški kvintet The Black Dahlia Murder je eden izmed tistih, ki res ne počiva. Z novim albumom udarijo vsaki dve leti, konstantno so po turnejah, redkokdaj pa se tudi zgodi, da so na dveh albumih prisotni isti člani. Na tokratnem šestem studijskem izdelku se predstavljata novi bobnar Alan Cassidy (ex-Abigail Williams), ki je zamenjal dolgoletnega Shannona Lucasa ter basist Max Lavelle, ki je poprej igral v deathcore zasedbi Despised Icon. Vsekakor gre za človeka, ki sta se z ekstremno glasbo soočila že prej. Sicer je pa pri TBDM znano, da bodo v njihovi zasedbi sami izkušeni glasbeniki, ki jim hitro igranje ne povzroča preglavic.
S šestim albumom Everblack skupina kaže predvsem stagnacijo. Ni več čutiti napredka, niti nekega eksperimentiranja, temveč delajo zgolj na tem, da se bodo obdržali nad gladino s precej povprečnimi albumi. S tem skupina dandanes hitro dobi etiketo »generično«. A po drugi strani je treba skupini priznati, da so se obdržali na nivoju solidne produkcije ter drugih zanimivosti, kot je recimo unikatni vokal Trevorja Strnada, ki še vedno premore odličen krulež ter kričanje. Sama godba je še vedno brutalna in melodična, kot da bi poslušal miks med Carcass, Morbid Angel in At The Gates. Kljub modernemu zvoku se pri TBDM še predobri sliši, da so si za vzor izbrali bolj starošolske ekstreme.
Sam album se prične precej potencialno s skladbo In Hell Is Where She Waits For Me, ki postreže s hitrim death metalskim riffanjem. Še bolj s svojim morbidangelovskim pridihom tu izstopa Into the Everblack, kjer gre sicer že za malce reciklirane riffe, a nedvomno še danes vžgejo. Dober primer melodičnosti pa je nalezljiva skladba Raped In Hatred By Thorns Of Vine, ki je bila navdihnjena po filmu Evil Dead. Za tem se pojavi glavna težava albuma. Skladbe so premalo izstopajoče. Do zaključne Map Of Scars, ki ima epsko konotacijo zaradi klaviatur, se pravzaprav kaj pretresljivega ne zgodi. Skupina sicer poseže vmes še po black metalu s skladbo Every Rope A Noose, a nekako to ni dovolj prepričljivo. Tudi sami aranžmaji so predolgi, pojavi pa se tudi znan občutek, da so prisotni fillerji. Kaj dela TBDM tako nezanimive? Čez kitare in vokale se kaj dosti ni potrebno pritoževati. Virtuozne solaže in melodije Ryan Knighta so izvirne, arpeggiote Ryan kar stresa iz rokava (pri Map Of Scars se nedvomno izkaže). Težava je v bistvu v premalo dinamični ritem sekciji. Novi bobnar Alan Cassidy ne more nadomestiti izvirnosti Shannona Lucasa. Cassidy je vsekakor hiter, a njegov stil ne premore takšne tehnične dovršenosti kot Lucas. Verjetno je njegovo igranje posledica igranja poprej v black metal skupinah.
Za The Black Dahlia Murder je nastopil čas, ko si bo treba vzeti več kot dve leti za en album. Everblack ponudi nekaj res izstopajočih skladb, katere bi si vsekakor oboževalec želel slišati na njihovem koncertu, ostalo pa je bolj medlo in bi verjetno potrebovalo kakšno dodelavo s strani producenta. TBDM so še vedno brutalni, melodični in v nekaterih instancah tudi tehnični. Pa je to dovolj?
na vrh