Steve Lukather je do danes zmogel moči in si utrgal čas za pet solističnih plošč. Lukather je izšla leta 1989 in ga predstavlja v ostri, skoraj hard rockerski obliki. Candyman je iz leta 1994 in je posneta s skupino Los Lobotomys, ki je poleg jazzovske El Grupo njegov stranski projekt. Po Luke in božični Santamental je na Ever Changing Times predstavil rock, v katerega spretno vpleta jazz ter primesi bluesa in rocka. Obenem ga plošča slika v podobi kompletnega in zelo sposobnega avtorja, glasbenika, pevca in producenta. Enajst skladb je stilno zelo različnih, saj zmore temen zvok njegove kitare naslikati najbolj intimna ali odkrita razpoloženja. Lukatherjeve kitarske finese ga postavljajo na posebno mesto. Ever Changing Times nakazuje, kam bo šla njegova pot v prihodnje. Steve Lukather išče nove poti v svojem izrazu, ravno zato je snemalni proces nastala popolnoma organsko, torej z minimalnim vložkom digitalne tehnike.
Ever Changing Times je polna spodobnih avtorskih idej, pri katerih pa mu predvsem pri končni podobi skladb pomagajo njegovi renomirani kolegi iz kalifornijskih snemalnih studiev. Veliko pozornost je namenil baladam, čeprav nekatere od njih preseka z mogočnimi kitarskim vpadi. S tem razbija stereotipno dojemanje glasbe in upravičuje status, ki ga uživa v specializiranih krogih.
Skladbe imajo tudi težko rockersko noto, ki jo Lukather poudarja z bliskovitimi ognjenimi solo vložki in drugimi ekshibicijami. Steve Lukather je lahko s ploščo Ever Changing Times zelo zadovoljen. V času, ko sama glasba in igranje nasploh postajata vse bolj drugotnega pomena zaradi poplave instantne pop produkcije, je pohvalno, da so z nami tak virtuoz, kot je Lukather. V skladbah na Ever Changing Times morda nekajkrat daje več poudarka njihovi strukturi kot virtuoznim okraskom, kar je še ena odlika tega velikega glasbenika. Zato pa prepričajo toliko bolj svobodne in iskrene pesmi in izpovedi dolgoletnega rockerja, človeka, ki pozna glasbeni posel do obisti.
na vrh