"Eve" je bil četrti album legendarnega britanskega prog rockovskega kolektiva The Alan Parsons Project, kateri se je med nesmrtne zapisal predvsem s serijo bolj ali manj odličnih konceptualnih albumov ter pop rockovskih hitov. Njihova ambivalentna glasbena narava, ki je ležala nekje vmes med progresivo in popom (s tem, da se je iz leta v leto vse bolj nagibala v prid slednjega) jim je prinesla množico privržencev, ki še danes obžalujejo razpad legendarnega kolektiva, čeprav oba šefa projekta, Alan Parsons in Eric Woolfson, še danes prirejata ločene turneje in izdajata samostojne albume, ki pa imajo le malo skupnega s tem kar sta ustvarjala v zlatih TAPP časih, kamor spada tudi "Eve".
"Eve" je nadaljeval konceptualno tradicijo projekta. Njegov koncept je bil zastavljen okrog alegoričnega pomena žensk in njihovega vpliva na moške. Seveda s popolnoma moške (Woolfsonove) perspektive, kar pomeni da določena besedila nežnejši spol ne obravnavajo samo v pozitivni luči (zlasti "You Lay Down With Dogs" in "I'd Rather Be a Man").
Prvič in zadnjič na kakem TAPP albumu sta poglavarja (glavni skladatelj in pisec besedil je bil Woolfson, medtem ko je Parsons skrbel predvsem za produkcijo in nadzor idej) med gostujoče pevce povabila tudi dve ženski, kar je bilo za album s konceptom o nežnejšem spolu skorajda ključnega pomena, saj mu je vneslo tudi nekaj potrebne in prepričljive feminilne energije. Na "Don't Hold Back" se je izkazala Clare Torry, katera je zaslovela s presunljivo vokalizacijo na Pink Floyd klasiki "The Great Gig In The Sky" po čemer je še danes najbolj znana.
Clare in Alan sta se spoznala prav med snemanjem legendarnega albuma "Dark Side Of The Moon" iz katerega izvira omenjena klasika. Tudi Lesley Duncan, ki je odlično odpela glavni vokal na zaključnem "If I Could Change Your Mind", je bila stara Alanova znanka, saj je na "Dark Side Of The Moon" prispevala spremljevalne vokale. Moški del pevske ekipe sta tvorila večletna sodelavca, basist David Paton (ex-Pilot, kasneje Camel) in Lenny Zakatek, povratnik z "I Robot" Dave Townsend ter novinec Chris Rainbow, katerega dobro poznajo tudi vsi ljubitelji legendarnih simfoničnih prog rockerjev Camel, katerih član je postal v prvi polovici osemdesetih.
Nadarjenima in plodovitima glasbenima pajdašema se je posrečilo ustvariti zbirko raznovrstnih, večinoma pop rockovsko usmerjenih skladb, kjer je Woolfsonov smisel za komponiranje melodičnih struktur in spevnih refrenov posameznih del bolj kot kdaj prej zasijal v vsej veličastnosti. Simfonično komponento tako kot ponavadi zagotavljajo mogočni orkestralni aranžmaji in večplastne teksture sintetizatorjev s katerimi so obogatili pretežno melodično rockovska okostja večine skladb. Izvrstni kitarist Ian Bairnson (ex-Pilot), eden redkih glasbenikov, ki je sodeloval na slehernem TAPP albumu, na tem albumu ni varčeval s solažami ob katerih se še dandanes lahko obliznejo kitarski sladokusci. Ponekod se čuti tudi vpliv diska.
"Lucifer" s katerim nas album popelje v mitski raj, kjer je Eva po krščanskem nauku storila "izvirni greh", je še eden soliden dosežek v večletni tradiciji TAPP otvoritvenih nštrumentalov. Ponavljajoča, a dramatična melodija je bazirana na bogatih plasteh sintetizatorskih tekstur in nežnemu aranžmaju na akustični kitari. Za začetno AOR ogrevanje poskrbi sarkastično začinjeni "You Lie Down With Dogs", kjer se Lenny Zakatek izkaže z nadvse slikovito pevsko predstavo, znotraj katere je prisoten več kot očiten posmeh na račun lahkoživk. Osrednji funky motiv, skozi katerega je speljan odločen kitarski rif, je preprost, a izjemno učinkovit, medtem ko za eteričnost poskrbijo zelo dobre spremljevalne vokalne harmonije.
"I'd Rahter Be A Man" ima vse potrebne predispozicije za otvoritveni antem kake akcijske TV serije osemdesetih, saj vsebuje hipnotičen aranžma na sintetizatorjih ter nagruvano bas linijo. David Paton se izkaže z eno izmed svojih bolj sarkastičnih pevskih predstav, medtem ko elektronski okraski ter solaža na Wurlitzerju dokazujejo, da potreba po eksperimentalizmu še zdaleč ni ugasnila. Sledita dve zanimivi, a razmeroma netipični TAPP stvaritvi. Power balada "You Won't Be There" iz več vzrokov nenavadno povleče na kako stvaritev pred/post-disko era Bee Gees. Vokal Davea Townsenda se s svojo visoko, skorajda falseto lego precej približa tradicionalnemu pristopu Mauricea Gibba, medtem ko svoje k tej sorodnosti prispevajo tudi osladno ljubezensko besedilo, nežna melodija ter bogati orkestralni aranžmaji.
Odlični "Winding Me Up" predstavlja prvega izmed vrhuncev albuma in potencialni hit. S svojim šarmantnim disko utripom, hipnotičnim refrenom in bogatimi godalnimi aranžmaji krepko potegne na kako stvaritev Electric Light Orchestra iz njihove disko ere. Chris Rainbow dokaže, da je bil odličen pop rockovski/AOR pevec, čeprav ga večina Camel fanov ni ohranila v najlepšem spominu. Klasika "Damned If I Do" je bil manjši radijski hit, kar ni nobeno presenečenje, saj gre za eno izmed najboljših stvaritev v povesti TAPP. Dramatičen uvodni motiv z razkošnimi orkestralnimi aranžmaji, ki se v nadaljevanju še večkrat ponovi, preide v elegantno sekcijo s skorajda jazzovskim ritmom in očarljivim Zakatekovim petjem. Njegov vokal je iz sekunde v sekundo bolj razkačen, saj se besedilo ponovno ubada z žensko nezvestobo. Sčasoma Bairnson vrine kratko, a izjemno okusno kitarsko solažo, ki še zabeli simfonično veličastje ob katerem vselej zaigra srce vsakemu ljubitelju simfoničnega prog rocka.
Na "Don't Hold Back" se potrdi tisto, kar so vsi fani Pink Floyd do tedaj že dolgo vedeli; da je Clare Torry izvrstna pevka. S pomočjo svoje karizmatične barve in razpona iz sicer razmeroma povprečne zvočne kulise naredi še eno pop rock klasiko. Eterični inštrumental "Secret Garden" je zelo soliden prog rockovski trenutek s številnimi zanimivimi simfoničnimi pasažami, nagruvanimi bas linijami in ambientalnimi preobrati. Na zaključni ljubezenski baladi "If I Could Change Your Mind" navduši emocionalno izjemno bogato petje Lesley Duncan, katero je zabeljeno z dramatičnimi spremljevalnimi vokalnimi harmonijami in orkestralnimi aranžmaji s čimer poskrbijo za odličen zaključek albuma.
"Eve" je zelo dober in raznovrsten pop rockovski album z vrsto potencialnih radijskih hitov in krajšimi trenutki, ko zaživijo simfonično prog rockovske korenine legendarnega projekta. Vsi tisti, ki prisegajo na kakovosten art pop rock imajo album že dolgo v svoji zbirki. "Eve" je kot celota izjemno uravnotežen dosežek brez kakega šibkega trenutka, izvrstno produkcijo in nekaterimi spektakularnimi skladbami, kar pomeni da ne zaostaja dosti za najboljšimi TAPP dosežki. Še poseben razlog za slavospev imajo vsi tisti, ki jim je ljubša pop kot prog komponenta legendarnega projekta.
na vrh