Evanescence: Evanescence

Evanescence, vroči ameriški alternativni metal kvintet, katerega glasbeno pridiganje je bilo vselej tako uspešno ovito v krvaveče trpečo kopreno  sladkobne grenčice gotsko popovskega šarma, se vrača po petih letih z novim studijskim albumom. Skupina, ki ne potrebuje posebne predstavitve in skupina, ki je že s samim prvencem dosegla prav vse uspehe, ki burijo domišljijo teenagerskih sanj. Lahko rečemo, da je komercialni uspeh prehitel zrelostni karakter skupine, kar se je odražalo v nadaljnjem poteku kariere skupine. Novi album je skupina naslovila kar istoimensko. Poteza je glede na petletno odsotnost na prizorišču izdaj še kako dobrodošla, obenem pa namiguje na črpanje novega kreativnega zagona. Točko ničle, nekakšnega novega rojstva.

Album "Evanescence" deluje zrelo. Bolj zrelo kot predhodna dva albuma skupine. Seveda je nehvaležno primerjati vsega tri izdane albume med seboj, saj je zasedba za izdajo le teh potrebovala kar osem let, pa vseeno je novi album najkompaktnejša in najbolj izpiljena stvaritev skupine do tega dne.

Skupina na njem ohranja zaščitne znamke predhodnih dveh albumov in jih pravzaprav predstavlja v luči najboljše produkcije, kar pomeni, da je v soničnem smislu ponesla zvočni videz na še višji nivo. To pa ni vse. Tudi v smislu aranžiranja in nadgradnje komponiranja, ki je  v smislu sporočilnosti najbolj prepričljivo studijsko delo v karieri skupine. Turbulentne menjave v postavi so kompenzirane z dolgimi pavzami med studijskimi izdajami, kar sicer za razvoj skupine ni najbolje, obenem pa so prav ti premori skupini pomagali v fazi konsolidacije novih obrazov v postavi, da so le ti povzeli korektno tisto glasbeno formo, ki sta jo utelesila predhodna dva albuma.

Masivni kitarski zid, ki drži voluminozni topot bobnov, dodani učinkujoči kontrasti klasičnega klavirja in zapolnitev zvočne slike z godalnimi aranžamji ter vzorčnim programiranjem, kar dodatno poglablja dramatično ozračje črnih razpoloženjskih stanj, je forma, ki je pisana na kožo izdelanemu vokalnemu pristopu pevke Amy Lee, ki s svojo predstavo znova prevzema glavnino pozornosti albuma. Ne glede na uniformno izročilo 12. Skladb, kjer ni prostora za izzivalno eksperimentiranje, uspeva album iztržiti največ razgibanosti znotraj kompozicij doslej, to pa prinaša še več maenvrskega prostora Amy za njeno vokalno interpretacijo. Elementi, ki gradijo zvočno sliko so razporejeni idealno in delujejo polno grabežljivo. Nick Raskulinecz (Alice In Chains, Foo Fighters, Rush, itn...) se je izkazal kot izbrani producenta zvoka, za pravi zadetek v polno. Kitarski zvok je navit, agresiven ter oster, kot še nikdar doslej, prav tako pa je bolj kot kdajkoli potuhnjen tisti "zviti" pop element, ki je vselej učinkoval pri Evanescence nadvse prepričljivo iz drugega plana.

Skupina, za katero je jasno, da bo iskala na albumu kar se da veliko hitov, to pot v tem oziru ne bo tako uspešna. Ne glede na vso zapeljivost kombiniranja melodičnosti in udarnosti v What You Want, ki je že doživel izdajo v obliki prvega singlea ter požel izredno dobre odzive širše javnosti, je na albumu težko izpostaviti "grabežljivce", ki bi izdatno napolnili mošnjiček skupini, v obliki izdaj potencialnih hit singleov. To je znak artističnega zorenja skupine, a dokler ne bo jasno kako se bo album odrezal na lestvicah, so težka sleherna namigovanja v tej smeri.  

Skladbe niso polno popadljive ob poslušanju na prvo žogo. Izpostavljena in jasno poudarjena je razpoloženjska črnina, kar je bilo pričakovano. Kar navdušuje na d izdelkom je fantastična produkcija, polno izkoriščena zvočna slika, polno kapitaliziran talent pevke Amy Lee, ki s svojim pristopom učinkovito kljubuje sleherni situaciji v učinkovitem oživljanju čustev. Kakorkoli obračamo, je njen doprinos silnega pomena, saj deluje poleg vokalne vloge tudi v vlogi dodatnega instrumenta. Evanescence so v osnovi zelo preprosti glasbeniki, ki dobivajo glavnino podpore  v igranju s "fader-ji" v studiu, kot tudi tutorskih usmeritev s strani producentov. Tako ne gre pričakovati kakšnega posebnega instrumentalnega duhovičenja, ki bi za razkrinkanje potrebovali dodatno napenjanje cerebralnih procesorjev poljubnega poslušalca. Zato je toliko bolj pomembno, da je Amy razpršeno izpostavljena preko celotnega albuma in centralna figura, ki poganja njegovo kolesje in tako razgibuje na slehernem koraku dinamiko skladbam, da le te slučajno ne zapadejo v zanko monotono zatohle samorepeticije.

Kdor zahteva novi "hit-maker album", bo nad njim razočaran, saj deluje to pot  v oziru iskanja mega hitov povsem nevsiljivo, sproščeno in neobremenjeno. Je dokaz vrste zrelostnega preporoda. Kljub sonični in izrazni nadgradnji zvoka in sloga, ki ne skriva potencialov in rezerv, Evanescence z novim albumom vseeno previdno otipajo nova dejstva na tržišču in ostajajo v standardno prepoznavnih vodah predhodnih dveh albumov, zato novi album ne prinaša posebnega ustvarjalnega odklona. Zato je zgolj zelo lep povratniški album skupine, ki ga bodo v prvi vrsti častili vsi pravi Evanescence ljubitelji, medtem ko ji novih oboževalcev ne bo uspel "kupiti".