Predstavljajte si, da ste se znašli nekje sredi New Yorka v času prohibicije in ste v zakajenem nočnem lokalu, kjer ste priča utiranju prvih korakov kariere samega Frank Sinatra , ki je predelal slovensko ljudsko pesem »Tam dol na ravnem polju«. Ameriška tradicionalna pop manira, pomešana s swingom in jazzom. In če sem še bolj »zlovešč«, v kolikor bi se prikradel poleg orkester pihal in godal, bi skorajda mislil, da je skladbo priredil sam George Gershwin,… Tako nekako streže zadevam slovenska pevka in kitaristka Eva Hren s svojo spremljevalno ekipo Sladcore.
Zbir 12. slovenskih ljudskih skladb preoblečenih v živopisano žanrsko paleto, ki v aranžiranju široko prestopa meje vodilnih napevov izvirnikov ter se tako pravzaprav dotika melosa svetovnih kultur, šeg in navad. Tu je znamenita »Moj očka ima konjička dva« podložen skorajda z ritmom bossa nove, kot bi jo po svoje »zasukal« v aranžmajih sam Stan Getz, ali skorajda gospelovska jazzy skušnjava v »Barčica po morju plava«. Ob tem je kar pogosto pristop tak, da glasbeniki vrinjajo v prepoznavni vodilni melos linije v kombinaciji z moli, vendar ni strahu, da bi druščina izgubila rdečo nit v tem svojstvenem glasbenem eksperimentu. »Plenička prala je« je denimo popolnoma predrugačena v vodilni melodiji. V tej skladbi kombiniranje soul in R&B glasbe z mehkimi smooth jazz kontrasti v ritmičnih rešitvah in melosu, ni oddaljeno prav dosti od komercialnih trikov s kakršnimi so v osemdesetih uspeli Sade. Tu je »Ko študent na rajžo gre« s posrečenim združevanjem jazza in »kavbojke« glasbe (banjo), nadalje posrečena nadgradnja tradicionalnega etno melosa z osnovami jazz funk fuzije v »Jaz pa grem na zeleno travco«.
Glavna stvar albuma »Etnosoul« je Evin vokal. Ta je prožen, mehak, krhek, zna deviško zavajati in vabiti (Šetala se gori doli), prav tako pa nagajivo žgečkljati. Izredno prijetna barva glasu, ki jo nadgrajuje v interpretaciji Evina senzitivnost in iskreno predajanje občutjem, kar je predpogoj, da glasba na »Etnosoul« lahko učinkovito diha. Shizofrenično disonantna jazz nota v »Trzinka« je ob trivialno lahko rešljivem in repetitivnem vodilnem napevu ljudskega izvirnika, pravzaprav nujna, da prenese poslušljivost in aranžersko smelost, ki daje predelavi te verzije kredibilnost v uvrstitvi na seznam skladb zgoščenke.
Spremljevalna ekipa glasbenikov je vražja. So šolani in prekaljeni, ki jim reklo smooth jazza teče v krvi. Tako gradijo okrog Evinega vokala sočno kontrastiran, organski spekter bogatih zvočnih kulis, ki jih gradijo različna pihala, klasični klavir, žgečkljive violine (Vsi so prihajali) in klaviatur, ob neobhodni rabi akustične kitare v spremljavi. Da ne dolgovezim.
O potresnih sunkih novo začrtane avantgardne glasbene usmeritve, ki bi bili plod avtorsko izrazne art pronicljivosti seveda to pot ni govora. Prav tako smo bili že v preteklosti priča zabavnim eksperimentom predelava slovenskega tradicionalnega etno melosa. Vendar navkljub temu unikaten in poseben album, to pa je bistvo, ki privlači! V prvem hipu navidezno (ali »na uho«) zabetonirana forma konstante tradicije melosa ponarodelih slovenskih »podoknic« je torej lahko spremenljiva. Lahko rečemo utrgano posrečeno kombiniranje s polnim učinkovanjem. Album »Etnosoul« je v celokupnem seštevku sproščena in silno zabavna skušnjava, ki bo privlčna zlasti za tiste, ki iščete neobičajno. To pot v običajnosti. Prav zato se bo s tem izdelkom brez težav poistovetila večina življa doline Šentflorjanske. Značilni predznak slovenskega etno melosa ostaja ob vsem eksperimentu jasno ohranjen in izpostavljen.
na vrh