Freedom Call: Eternity

Pred dvema letoma, ko sem prvič slišal za to skupino, sem takoj pomislil - še ena od mnogih kopij Helloween in Gamma Ray, katerih v power metalu kar mrgoli. Zlasti, ko sem se o tem v začetku leta 2001 na lastne oči prepričal, ko so bili predskupina za Virgin Steele in Hammerfall. Že ob prvem refrenu sem se počutil, kot da bi poslušal nekaj v slogu starih Helloween iz "sedmoključarskega" obdobja, kar me ni nit malo presenetilo saj gre za band Dana Zimmermana, ki je bolj znan kot bobnar Gamma Ray. Ta skupina pa je tako ali tako še ena, ki je izpeljana iz dediščine Helloween tako kot Gamma Ray, Iron Savior in Primal Fear. Pri Freedom Call je Dan skupaj s Chrisom Bayom (glavni vokal, kitara, klaviature) odločilen temelj skupine saj je producent, pisec večine glasbe, besedil in njihovih lahko nočnih zgodbic o nesmrtnem bojevniku, ki potuje čez čarobne dežele. "Eternity" je tretji del sage o njegovih dejanjih na poti do nesmrtnosti, ki bo zanj verjetno postala prava malenkost, ko bo enkrat poprijel za svoj meč in bojni rog.

Že ob uvodu primere z ostalimi power metalskimi bandi kar dežujejo, začenši z "Metal Invasion". Po Rhapsody-anskemu latinsko obarvanemu uvodu začnejo drveti v svet ultra melodičnega metala s tipičnimi ala Helloween pasažami in kristalno čistim vokalom. Ta precej vleče na vokal Tobiasa Sammeta (Edguy), ki je sicer tu prispeval svoje spremljevalne vokale. "Flying High" je očitno posvetilo zgodnjim Helloween, začinjeno z melodičnimi klaviaturami, kitarskimi solažami ter refrenom v slogu kakšnega "March Of Time". Enako bi lahko rekel za "Ages Of Power", ki zveni kot kaka vikinška himna, prepikana s hitrim trzanjem v glavnih rifih, značilnim za stare Helloween. "Warriors" zveni kot kako otvoritveno delo Gamma Ray, s katerim je Dan zopet dokazal Kai-ju, da Gamma Ray še zdaleč niso več samo Hansenov band. Vsi refreni so kot ponavadi ultramelodični s katerimi Freedom Call vneto branijo svoj sloves pravih metalskih veseljakov. "Bleeding Heart" bi izpostavil kot še najbolj izvirno delo na plošči, predvsem po zaslugi simfoničnih aranžmajev. Tudi "Land Of Light" sije v vsej veseljaški luči, kjer je klaviaturist opravil zelo dobro delo. Zadnje delo na albumu "Turn Back Time" je balada, ki pa na srečo niti ni tako osladna in neokusna kot je sicer večina power metalskih balad (vedno ena izmed šibkih točk tega glasbenega žanra). Dobro so storili, da so jo pustili za konec, ker tako ne skvari zavidljivo visokega tempa celotne plošče.

Freedom Call so pristni power metalski veseljaki, ki s svojim pozitivističim pristopom postavljajo oster kontrast glede na pogosto metalsko "črnino". Besedila se bodo nekaterim zdela precej otročja in naivna, ker v glavnem opisujejo junakovo potovanje v mistični ledeni svet ter njegova občutja ob tem, kar je pač še eden power metalski kliče več. Vseeno so na "Eternity" pokazali opazno večji delež lastnih idej kar je gotovo plus. Zlasti nekateri orkestralni aranžmaji so zanimivi in lepo vgrajeni v kitarske rife. Vendar se, glede na zasičenost trga s podobnimi skupinami tega žanra, nahajajo na meji. Meji, ki jih lahko pahne v morje nerazpoznavnosti in klišejskega oponašanja. "Eternity" pomeni določen pomik v iskanju lastnega izraza in z malo več potrpežljivega dela, bi jim lahko celo uspel preboj, kot denimo prej omenjenim mladim hiperaktivcem Edguy. Žal pa še vedno ležijo v trenutni milosti metalskega glasbenega trga, ki onemogoča pretirane inovacije.