Nekoč davno tega, v časih pred Sonato Arctico, Nightwish in Children of Bodom, so po planetu že ponosno stopali Stratovarius! Prvaki finskega pristopa k power metalu. Skupina, ki deluje od sredine osemdesetih je znana po številnih vzponih in padcih kariere. Glede na to, da delujejo Stratovarius zadnja leta brez vseh ustanovnih in originalnih članov je naravnost začudujoče, kako so z neverjetno uspešnostjo zadržali vse zaščitne znamke velikih dni skupine, ko je pri Starotovarius poveljeval Timo Tolkki. Po domače povedano je Stratovarius v glasbeno izraznem oziru uspelo ostati inu obstati.
Prihod Matiasa Kupiainena na mesto vodilnega kitarista skupine ostaja prepomemben dogodek v Stratovarius karieri. Z njegovim prihodom so Stratovarius obdržali glavo nad vodo. Preporod se je pričel skozi izdajo albumov »Polaris«, »Elysium« in »Nemesis«. Stratovarius so postajali iz albuma v album boljši in boljši, zato doživljajo v novih časih nov artistični preporod.
V artističnem smislu so danes dosegli izjemno zrelost in izrazno pretanjenost. »Nemesis« je namreč postregel z izjemnim studijskim dosežkom polnim briljantnih kompozicij. »Eternal« zadržuje to navdahnjenost in svežino, ki se je oprijela skupine na zrela leta. Bend je znova postregel z znatno toplejšo in bolj organsko produkcijo glede na dela s Tolkkijem, prav tako se mestoma oklepa nadvse učinkovito progresivno zmetaliziranih delov, kot je recimo eden izmed lomljenih prehodov v Rise Above It, kar sicer ni novost, vseeno pa element, s katerim skupina znova nadvse učinkovito razgibava sicer pregovorno predvidljivo power metalsko šablono na kateri so zasnovane skladbe. Bend se tudi bolj kot kdaj koli v karieri poslužuje spremljevalnih harmonij (zborovsko petje) v refrenskih napevih. Element bombastičnosti je zato preko albuma toliko bolj izrazit in poudarjen. Stratovarius so namreč znova uspeli skreirati nekaj izrednih refrenskih napevov izrazite muzikalične nalezljivosti (Lost Saga, Man in the Mirror, Feeding the Fire, Shine in the Dark). To je tudi še en album, kjer skupna ne skriva koketiranja z rabo programskih vzorcev (kitica Man in the Mirror). Album sklene mini epska suita z naslovom Lost Saga. Kompleksneje grajena kompozicija, ki sklene album, polna atmosferičnih preobratov, dostavlja enega vrhuncev novega albuma.
Timo Kotipelto ne rine več nujno v višavja, kot je to počel nekoč v časih kraljevanja Tima Tolkkija v skupini. V njegovi novi predstavi se čuti, da se mu je z leti vokal znižal, pa tudi nekoliko "odebelil". Prav tako je napredoval v rabi angleščine skozi petje verzov, ki je znatno pravilneje naglaševana glede na stara dela skupine. Posebno draž album dostavljajo znova trenutki nebrzdanega navzkrižnega ognja izmenjave supersoničnih solaž med klaviaturami in kitaro. Dinamita skladbam in albumu tudi tokrat nikakor ne zmanjka. Okarakterizira jih izrazit dinamični razvoj dogodkov. Od postopne gradacije vzdušij, to je od kitice v refrenski krešendo, do dlakocepsko izpiljenih »mid-eight« pasaž, ki so pomemben gradnik v preobračanju razpoloženjskih stanj znotraj skladb.
»Eternal« ni tako mračen album, kot to velja za odlični predhodnik »Nemesis« (2013). Zadržuje vse kvalitete predhodnika in kar je bistveno. Vse tipske karakteristike zvoka in sloga skupine, ki popolnoma prerojena, sklada in ustvarja v novih časih novo glasbo bolje kot kdaj koli.
na vrh