Magnum so vnovič med nami z novim studijskim albumom. Slednji se, kot je to za njih skorajda že običajno, ponaša z epskim naslovom, »Escape From The Shadow Garden«, medtem ko je fenomenalno dobra naslovnica v režiji dolgoletnega oblikovalskega sodelavca Rodneya Matthewsa vnovič v tradicionalnem stilu, da o vrnitvi nekoliko stiliziranega »On a Storyteller's Night« (1985) logotipa niti ne govorimo. Na obeh platnicah albuma je moč najti različne motive z Mathewsovih dosedanjih Magnum naslovnic, se pravi od leta 1982 dalje, kar pomeni, da se je kultni grafični oblikovalec tokrat zares maksimalno potrudil. Vse to že pred poslušanjem »Escape From The Shadow Garden« daje slutiti, da gre za še en izdelek v 'starožitniškem' duhu, kar pomeni, da Magnum na njem poskušajo vsaj delno obnoviti skladateljski pristop in atmosfero iz 'starih dobrih časov'.
Tovrsten trend sicer traja že nekje od leta 2007 dalje, ko se je učvrstila sedanja postava banda z bobnarjem Harryem Jamesom, kar pomeni, da nadaljuje usmeritev preteklih štirih studijskih albumov. To je hkrati dobra in slaba vest, saj na njem ni nobene slabe skladbe, pa tudi skoraj vse kompozicije z izjemo »Too Many Clowns« so zgrajene v prepoznavnem Magnum melodičnorockovskem stilu, po drugi strani pa je na »Escape From The Shadow Garden« zaznati presneto malo resnično vznemirljivih trenutkov, medtem ko nekateri aranžmaji izpadejo precej generično.
Drugi, nekoliko manjši, a z vsakim naslednjim letom vseeno vse bolj pereč problem je vedno bolj utrujeni vokal Boba Catleya, ki sicer še vedno poseduje prepoznavno karizmo in strast, vendar se tudi njemu pri pevskem manevriranju vse bolj pozna teža let. V inštrumentalnem smislu so Magnum tudi tokrat brezhibni, kar še posebno velja za legendarni dvojec Tony Clarkin (kitara) in Mark Stanway (klaviature), kateri tudi tokrat poskrbi za vrsto solističnih mojstrovin. Ritem naveza med basistom Alom Barrowom in bobnarjem Harryem Jamesom je standardno prepričljiva, čeprav tokrat ne postreže s kakšnim morebitnim solističnim presežkom. Magnum že vrsto let ne posvečajo pretirane pozornosti svojim prog koreninam, zato ne preseneča, da je tudi tokratni dosežek večinoma melodično/trdorockersko obarvan. Še največ artrockovske komponente je čutiti med posameznimi Stanwayevimi simfoničnimi aranžmaji, ki občasno potegnejo na njihove najboljše čase (osemdeseta).
Clarkin tokrat, z nekaterimi izjemami, ni bil kdo ve kako skladateljsko navdahnjen, zato so določene kompozicije na albumu preprosto nezanimive oziroma ne prinašajo ničesar novega, kar pa še zdaleč ne pomeni, da so tudi slabe. Uvod v album je z udarnim, če že ne revitalističnim »Live 'Til You Die«, ki vsebuje pompozen simfonični aranžma, dovolj navdušujoč, da bo navdušil vse dolgoletne sledilce Magnum izročila. Tokrat gre celo za enega izmed boljših otvoritvenih dosežkov v zadnjih dvanajstih letih, saj vsebuje vse tiste zvočne elemente, ki so v osemdesetih iz teh britanskih melodičnorockovskih prvakov naredili svetovno ime; Catleyev energičen pevski pristop, melanholične Clarkinove kitarske pasaže, ki se skladno prelivajo s Stanwayovimi epskimi sintetizatorskimi aranžmaji, medtem ko so podložene z dinamično ter masivno ritmično zabelo.
»Unwritten Sacrifice« se odpre z ikonoklastičnim, simfoničnim aranžmajem s pomočjo katerega, pod narekom Clarkinovih kitarskih fraz, izoblikujejo melodično-epski tempo. Po močni otvoritveni kompoziciji, ki je na ravni njihovih najboljših dosežkov, gre za spodobno nadaljevanje udarne in veličastne atmosfere. Članom Magnum je treba priznati, da so se vsaj v otvoritvenem delu albuma resnično potrudili in ustvarili vzdušje, ki je krasilo njihove klasične albume. Žal pa to ne velja za »Falling Fort The Big Plan«, kjer visoki standardi otvoritvenega dela nekoliko upadejo, čeprav gre še vedno za solidno stvaritev. Počasnemu, klavirsko usmerjenemu uvodu sledi prehod v udarno sekcijo z mogočnimi bobnarskimi krošeji, vendar z neizrazitim in rahlo generičnim refrenom. Catleyevemu togotnemu pevskemu vložku sledi mogočna kitarska solaža s katero Clarkin vnovič dokaže zakaj je eden izmed najbolj prezrtih kitarskih herojev našega časa. »Crying In The Rain«, katerega odlikuje energična kitarska fraza in kjer Bob iz svojega vokala izvleče maksimum, ima nekoliko razvlečen uvodni del in kar nekaj neobičajnih ritmičnih blokad, vendar tudi izdelan AOR refren, ki bo všeč marsikateremu staremu pristašu.
»Too Many Clowns«, zlahka najslabši dosežek na albumu, predstavlja dokaj nelogičen, če že ne bizaren hard rock/rock'n'roll eksperiment, ki skoraj bolj kot na Magnum spominja na kakšne AC/DC, kar pomeni, da je njegova glavna lastnost 'sveta preproščina'; skromna ponudba akordov, skorajda plesni utrip in banalen refren s še bolj banalnim besedilom. Edino kar tukaj nekoliko 'rešuje sceno' je Clarkinova kitara. Power balada »Midnight Angel«, ki nekoliko spominja na 'hairmetalski' slogovni pristop z albuma »Goodnight L.A.« (1990), prav tako ne sodi med najboljše trenutke tega albuma, saj se, kljub pompoznemu utripu in okusnemu simfoničnemu aranžmaju nekako ne uspe razviti v pravo smer. Tu se tudi najbolj očitno sliši Catleyeva občasna vokalna utrujenost, katero sicer ob pravih trenutkih uspe dobro maskirati.
Toliko boljše izpade energetski katalizator »The Art Of Compromise«, ki se odpre kot melanholična balada, vendar se naglo spremeni v temperamentni melodični rocker z epskim aranžmajem. Tokrat se je staremu lisjaku Stanwayu zares posrečilo ustvariti sintetizatorski aranžma, ki zveni kot da bi bil potegnjen nekje iz sredine osemdesetih. Ta pozitivistična kompozicija s svojim svečanim utripom in dinamičnim ritmom precej spominja na njihovo zlato obdobje med leti 1985 in 1988, kar pomeni, da predstavlja enega najboljših poglavij tega albuma. »Don't Fall Asleep« je melanholična, dokaj generična, vendar vseeno dovolj zanimiva power balada z navdušujočim Catleyevim vokalnim pristopom, medtem ko ga zavzeto spremljajo subtilne simfonične zavese. Kljub temu, da bo marsikdo med poslušanjem pomislil 'že slišano', se znotraj te kompozicije skriva skorajda ikonoklastični Magnum refren, ki bo na noge dvignil vse zveste pristaše.
Solidni »Wisdom's Had Its Day« je prav tako zgrajen v klasičnem Magnum slogu, kar pomeni, da tudi tukaj vladajo Catleyev 'pravljični' vokal, pompozni simfonični aranžma ter bojevita kitarska fraza. Eno izmed večjih presenečenj predstavlja mogočna simfonična sekcija, ki je tokrat v produkciji postavljena v ospredje. »Burning River« je prav tako eden izmed boljših trenutkov na albumu, saj vsebuje podobno kitarsko frazo in ritmični utrip kot nepozabna klasika »Vigilante«, kar sicer kaže na vnovično pomanjkanje skladateljske izvirnosti, a tudi na gorečo željo banda, da bi zveste oboževalce s pomočjo glasbenega časovnega stroja vrnili nazaj v svoje zlate čase. Podobnost s prej omenjenim zimzelenom je zares več kot očitna, kar velja tudi za epski aranžma, medtem ko duhovita Clarkinova kitarska improvizacija predstavlja nekaj povsem novega. Zaključna power balada »The Valley Of Tears«, kjer dominirajo svečani simfonični aranžmaji, predstavlja zmagoslaven zaključek, kakršen povsem pristaja tem večnim angleškim pravljičarjem.
Glasbeni eskapizem v fantazijske svetove tudi na »Escape From The Shadow Garden« ostaja najljubša Magnum praksa, kar pomeni, da bo novi album zadovoljil, vendar ne tudi vznemiril, vse dolgoletne pristaše melodičnorockovskih herojev. Žal je generičnih trenutkov enostavno preveč, da bi lahko tokratni studijski dosežek uvrstili med najboljša poglavja njihove kariere, kar pa jim glede na njihova leta in vse kar so do zdaj dosegli sploh ni treba pretirano zameriti. Nihče namreč od Magnum ne pričakuje, kaj šele zahteva, novi »On a Storyteller's Night« ali »Wings Of Heaven« (1987). V bodoče pa morda vseeno ne bi bilo napačno, če bi gospodje Catley, Clarkin, Stanway, Barrow in James pred izidom naslednjega albuma naredili daljši premor in v tem času skoraj zagotovo nabrali večje število osvežilnih skladateljskih idej.
na vrh