Clapton, Eric: Eric Clapton's Rainbow Concert

Eric Clapton po dolgotrajni borbi s heroinsko odvisnostjo, ki ga je leta 1971 prisilila v popolno osamo, dve leti kasneje kot feniks vstane od mrtvih. Njegov težko pričakovani povratek v formo nastopi s Townshendovim Rainbow koncertom, organiziranem predvsem Ericu v pomoč. Pete iz globokega spoštovanja do legendarnega kitarista Ericu pomaga postaviti stvari na pravo mesto. Vsa namigovanja, češ da naj bi Eric v preteklih letih duševno odstotnega in potrtega tavanja izgubil svojo očarljivo kitarsko retoriko, se na Rainbow koncertu izkažejo za lažen alarm. Vse od začetnega udarnega rifa Layle, Eric v zavidljivi glasbeni družbi Peta Townshenda, Ronnie Wooda, Steve Winwooda ter Ricka Grecha, vseskozi ostaja dominantna figura celotnega dogajanja. Še več! Zdi se, da je Eric dokončno pomirjen s statusom kitarskega boga, ki ga nenehno preganja že od začetnih Mayallovih let naprej. Njegovo igranje je zbrano, uravnoteženo ter polno že običajnega tipično mehkega nagovarjanja. Kot da gospod zadnji dve leti sploh nebi bil odsoten z glasbenih odrov. Osredotočena kitarska interpretacija pušča malo prostora za dvom, ter hkrati govori o glasbenikovi zrelosti, na kateri Eric v celoti gradi svojo neponovljivo izvajalsko umetnost.

Zasluge za Claptonov uspešen povratek gredo seveda tudi na račun mogočne spremljevalne zasedbe (če jo je po imenih sodeč sploh mogoče tako imenovati). Pestra all-star postava nudi trdno osnovo, ki Ericu dopušča, da vso svojo energijo in misli usmeri izključno v svoj nastop. Čarobni večer, poln igrivih, pogosto zapeljivo preprostih idejnih izmenjavanj se začne z Ericovim značilno odrezavim uvodom v Laylo. Brezkompromisen pristop naznani kitaristov povratek, ter obnori vse navzoče. Ta skrajno emocionalni trenutek zaznamujeta gladka kitara in vokal, značilna za Ericov sentimentalni način izražanja, ki smo ga vsi tako močno pogrešali. Naslednja Badge, dodelana na zanimivo lahkotnejši način, temperaturo dvigne do vrelišča, nakar nas Ericova kitara v zabavni demonstraciji bluesovskih lestvic, popelje v objem razburkane Blues Power. Nov dokaz, da je bila Ericova poprej trpeča ljubezen do glasbe potrebna le manjše spodbude, najdemo v fenomenalno zlobnemu bluesu Roll It Over. Ritem, ki ga premore samo blues glasba, služi kot igrišče za stresanje Claptonovih razburjenja polnih emocij, iz katerih se rodi osupljiva kitarska igra, močno spominjajoča na zadnje Cream ali Blind Faith dni.

Topel sprejem Little Wing predstavlja enega najbolj čustvenih trenutkov celotnega koncerta. Melanholija, žalost, otožnost, vsa ta močna čustva prihajajo izpod Ericovih prstov z neverjetno lahkotnostjo, medtem ko kitaristov čustven vokal poskrbi za eno boljših priredb te Hendrixove klasike. Perfekcija, ki se lahko meri le še s stopnjo občudovanja legendarnega kitarista. Ob boku te ponosno stoji Bell Bottom Blues, na koncu katere Ericovi komaj slišni kitarski glas občinstvo prisili v nemo občudovanje. Eric svojo naklonjenost do Derek And The Dominos pokaže še z energično Tell The Truth, ter sijajno izpeljano Key To The Highway, kjer odsotnost Allmanovega slidea učinkovito kompenzira Claptonova igriva interpretacija. To je večer Ericove ekshibicije njegovih čudovitih izvajalskih zmožnosti. Kljub temu se najde tudi prostor za Steva Winwooda, katerega značilen glas primakne Presence Of The Lord še posebno religiozen pomen. Niti malo religiozna pa ni viharna Traffic klasika Pearly Queen. Osupljiva medigra, ki ponovno spominja na pozno Cream obdobje, bo poskrbela za razburljivo poslušalčevo razpoloženje, brez katerega se zdi življenje vsakega Eric Clapton oboževalca popolnoma prazno.

Nobena retrospektiva Claptonovega dela ni popolna brez Roberta Johnsona. Crossroads, tokrat za razliko od slavnejše Cream verzije ritmično bližja izvirniku, ponovno žari od Ericove življenske moči. Prav ta nas, podobno kot še velikokrat v njegovi karieri, nenehno opominja na zapuščino blues velikanov Buddy Guya, Freddija Kinga, ter seveda Roberta Johnsona, na kateri se je gradila osnova Claptonove celovite glasbene osebnosti. Bog se je vrnil na najboljši možni način. Z za njega značilno samosvojo glasbeno interpretacijo, ki nam pomaga ločevati med verniki in ikonami, ki jih verujoči ubogljivo častijo. Osupljivo in preprosto neponovljivo.