Eric Clapton se je po krvavemu brodolomu Blind Faith eksperimenta poizkušal ogibati očem javnosti. Psihično dotolčen in nemotiviran glasbenik se je kmalu domislil muzikalnega udejstvovanja v zanj skrajno nenavadnih okoliščinah, v vlogi spremljevalnega kitarista zasedbe Delaney & Bonnie and Friends. Kot se mu bo dogodilo še velikokrat v karieri, je Claptona avantura z zakoncema Bramlett doletela v pravem trenutku. Trdno ukoreninjenega v miru in spokojnem mraku anonimnosti ga je vloga spremljevalnega kitarista ohranila blizu glasbe, istočasno pa je z njo Eric prvič v karieri ostal osvobojen neusmiljenega pritiska brezumja medijskega cirkusa. Clapton je prehojeno srednjo pot izkoristil za prepotrebno bistrenje misli in emocionalno streznitev, ki je odvrgla glasbenikova negativna čustva, kot so jeza ter predvsem strah pred nastopanjem, rezultati nujne psihične rehabilitacije pa so se navsezadnje izkristalizirali prav v rojstvu prvenca izjemnega glasbenika.
Solistični prvenec legendarnega kitarista, predvidljivo imenovan kar Eric Clapton, je vzklil tekom dveh premorov med Delaney & Bonnie and Friends turnejo. Zato tudi ne preseneča, da je muzikalni kader albuma pravzaprav natančen prepis kadrovskega ustroja koncerte karavane zakoncev Bramlett. Clapton je za spočetje solo kariere uspel nanovačiti celo vrsto odličnih glasbenikov, poleg imen kot Clark Radle, Bobby Whitlock in Jim Gordon (vsi trije bodo kasneje v vlogi Derek And The Dominos prvoborcev spisali vrhunce svojih glasbenih karier), sta albumu prispevala še Stephen Stills in Leon Russell. Situaciji primerno je album produkcijsko zapakiral kar sam Delaney Bramlett.
Eric Clapton je izjemno previden izdelek, ki se krčevito brani poseganja v neznano, vsaj toliko pa tudi vračanja v preteklost. 11 skladb albuma je spravljivo povezanih v kohezivno celoto, ki nudi izjemno kompaktno zvokovno podobo, načrtno oropano konkretnejših inštrumentalnih izpadov. Clapton se tokrat prvič preizkuša z impaktnostjo avtorskega materiala, ki z redkimi izjemami nehvaležno obvisi v razredu nezadostno začinjene rock & roll mineštre, z občasnimi površno zakrpanimi odkloni v korist soula in bluesa. Ob premišljenemu šparanju kitarske municije se tule srečujemo s subtilnostjo skovank Lonesome and a Long Way From Home, Easy Now in I've Told You For The Last Time, vseh sicer dokaj spodobno vpreženih motivov, ki pa ne nudijo presežkov. K rekreativnemu utripu albuma nesebično prispevata Lovin' You Lovin' Me in malenkost bolj posrečena Don't Know Why, melanholično umirjena Ericova ekskurzija v soul vode. Najbližji približek bluesu Clapton servira z domiselnim rifovskim poigravanjem skladbe Bad Boy, ki skupaj z After Midnight, Let It Rain in Blues Power, tvori osamljeno tovarišijo štirih gotovih favoritov albuma.
Kljub manjku spontanosti in kreativne energije je Eric Clapton brez dvoma karierni mejnik, s katerim se je kitarist naposled drznil postaviti po robu tegobam lastnega ustvarjalnega mrtvila. Ironično je Claptona navsezadnje prav mlačnost prvenca pomagala utrditi v samozavestnem razvijanju umetniškega navdiha, ki glasbenika v resnici nikoli ni resnično zapustil. V za zdaj še sramežljivem pokanju iskrenja ustvarjalnih idej sta se počasi, a zanesljivo, prebujala stara žar in odločnost glasbenika, katerega senzibilnost, prožnost interpretacije in artistična moč so na polno zasijali šele v letih, ki so sledila.
na vrh