Ohoho - nova vrsta Haribo gumijastih bonbonov! Odkar Nicka Oliverija ni več, gre za Queens Of The Stone Age vseskupaj samo še navzdol. Homme skuša to krpati sicer s povabili posebnim gostom. Čuti se vplive idej "od zunaj", upajmo da v svoji infekciji možnih ozdravitve. Neizpodbitno. Zvok Queens Of The Stone Age je na "Era Vulgaris" izgubil do skrajnosti svoj nekdanje naravno zveneči žmoht plošče "Songs For The Deaf" (2002), zamenjal pa ga je riff oblečen v konfekcijo kozmetične sintetike žvenketavega pleha in pritajenega rezgetanja cirkularne žage. Govora je seveda k obratu zvoka skupine v industrialne vode.
Homme se na "Era Vulgaris" drži mnogokrat petja skozi efekt, ki ob tem ne prekrije elementa "zadetosti", kateri je ponesel skupino na prelomu tisočletja do uspeha ter tvori lep in dostojen kontrast k industrijsko skleparjenim riffom. A to pot kontrola QOTSA zvoka enostavno zmoti.
Od Queens Of The Stone Age se pričakuje enostavno, neposredno in skrajno jeznorito. Vse to je kastrirano ravno z elementom pretirane kontrole zvoka v studiu, ki je vzel skupini spontanost in s tem dozo duhovitosti ter iskrivega uporniškega norčevanja, katero je bilo tako značilno za Oliverijevo pozitivno odklopljeno noro obdobje in so v tem QOTSA s prepričljivo zadetostjo razorožili poslušalca s plazovi pristne in prepoznavne rock n' roll energije. Navkljub temu nosi "Era Vulgaris" prepričljiv dotik mračnjaštva od prve, do zadnje sekunde. Torej vzdušje uspešno deluje do neke mere, ne uspeva pa zaživeti v vsej razsežnosti.
"Era Vulgaris" po, dejansko glasbeno ekspresivno povsem paralizirani pustolovščini "Lullabies To Paralyze", ki je delovala bolj kot osebno izpovedni stranski projekt Josha Hommea, vrača v QOTSA izraz spet več adrenalina. Otvoritev Turnin' On the Screw nažene v trenutku skozi novotarije zvočne produkcije strah v kosti. Battery Acid je pravzaprav identična replikacija njegovega riffa, obe skladbi pa ob teh šablonah trivilanosti vzbujata še vedno lepo mero zanimanja, saj Hommeova uporaba vokalnih efektov učinkovito približuje njegov vokal namerno retrogradno v leta rock a' billy produkcije in kraljestva Elvisa Presleya (slednje se smiselno umešča v slikanje Hollywoodskega razvrata). River In The Road, nadalje Sick, Sick, Sick, drvita v embalaži rock n' rolla, a ju do razvoja nekdanjega besnila skupine zavira konfekcija Pločevinkota iz sage Čarovnik iz Ozza.
Vendar pa je treba na vso stvar pogledati tudi iz zornega kota posredovanja samega sporočila albuma "Era Vulgaris". Homme se naslanja na Hollywood z novim albumom. V tem oziru dobi pačenje skozi lepotne popravke kibernetične zvočne protetike, v očeh pohujšanja sedanjosti meke Kalifornije natančno odmerjeno mesto in ga popolnoma opraviči. Torej Homme ponuja namesto vročega južnjaško zadetega rock n' roll kravsanja, pogled v znaveličanost življenja ljudi, ki serjejo s polno ritjo. Mračna in turobna atmosfera albuma je več kot primerna to pot, Homme pa opravi izpit z odliko v kreaciji le tega v Run, Pig Run. Hommevo petje vnaša z svojo "zadetostjo" pravi občutek popolne degradacije vrednot posameznika, ki je za goro denarja že davno tega prodal lastno identiteto.
Zanimivo je to, da ko iščemo najbolj pristne rock n' roll trenutke, kateri posedujejo naravno iskrivo barvo "riffovskega drivea", to pot tega najdemo v upočasnjenih trenutkih plošče, kot so skladbe Into The Hollow, Make It With Chu ali Suture Up Your Future. Zanimivo, da je hkrati z njimi splošna modernizacija zvoka "Era Vulgaris" še najbolj spregledala to tudi v srednje hitro pospešeni rock n'roll nateganciji 3's & 7's. Morda celo namerno, da privleče nase pozornost, saj gre za prvi single albuma, kateri je bil izdan še pred "Era Vulgaris". A daleč od besnila in učinkovitosti uporniškega bevskanja QOTSA iz časov izpred petih let!
Naj zaključim takole. Homme je uspel učinkovito približati neumnost Hollywooda, s čimer pa je žrtvoval prvinskost Queens Of The Stone Age, za kar bi mu osebno priporočal, da bi se raje držal izražanja čustva gneva v studiu nad neumnostjo Hollywooda. Namesto tega se je umetnik postavil dobesedno v kožo dekadentnega sprijenca visoke družbe namesto, da bi ga napadel z vso arogantno in razjarjeno artiljerijo, ki je nekoč krasila znameniti stoner rock n' roll skupine. Vsekakor so QOTSA postregli z drugačno ploščo, z drugačno zvočno produkcijo. A z "Era Vulgaris" vse bolj delujejo le še kot osebno izpovedni manifest gospoda Hommea. Upajmo, da ga hitro mine želja nadaljnje sofistikacije zvoka. Queens Of The Stone Age v smislu skupine kot enote z "Era Vulgaris" izgubljajo namreč v vseobsežni luči svojo kredibilnost, ustvarjeno na čvrstih temeljih prvih treh albumov! "Era Vulgaris" je žmohtno kastriran in zelo duhamoren album.
na vrh