Z »Equinox« so ameriški prog/arena rockovski titani Styx naredili ogromen korak naprej kar se tiče stopnjevanja zvočne sofisticiranosti in se na ta način prebili v prvo ligo najbolj fascinantnih rockovskih skupin na prelomu sedemdesetih. Iz banda, ki se je na prvih štirih albumih zvokovno še lovil in iskal prepoznaven slog pod močnim navdihom določenih evropskih prog rockovskih velemojstrov, je naposled nastala skupina z lastno dušo, čeprav vnovič niso skrivali svojih bogatih vplivov. Njihovo značilno, vse bolj sinhrono prehajanje med simfonično zabeljenim prog rockom in trdim rockom, je na »Equinox« na široko odprlo vrata novemu žanru, katerega so tedanji mediji zaradi pompoznih aranžmajev, specifične produkcije ter predvsem nastopov na velikih, odprtih stadionih poimenovali arena rock.
Styx klasik je na »Equinox«, ki je bil njihov prvi album za založbo A&M Records s katero so podpisali pogodbo po nepričakovanem uspehu singla »Lady«, kar nekaj. S prešernim ambientom ovenčani »Light Up« je relativno lahkoten arena rocker, ki ne zahteva kakršnekoli obširne rabe možganskih vijug, saj mu zadostuje večglasni, veseljaško razpoloženi refren s ploski rok. To je še ena od številnih Styx žurerskih skladbic, ki pa se vendarle lahko pobaha z dovolj kompleksno strukturo in ambientom, da zadosti potrebam bolj zahtevnega poslušalstva. Besedila z redkimi trenutki intelektualnega navdiha in posluhom za socialno občutljivost nikoli niso bila nekaj s čimer bi se ta skupina lahko postavljala. Veliki preboj pa je predstavljala odlična power balada »Lorelei«, katera jim je s pomočjo mogočnega večglasnega refrena, počivajočega na odločnem kitarskem rifu in pompozni melodiji, se pravi najboljšimi Styx zvočnimi prvinami, prinesla tako želeni drugi hit, kar pomeni, da še danes ne manjka na njihovih koncertnih nastopih.
Art rockersko naravnani »Mother Dear«, kjer se v vlogi glavnega pevca skladno izmenjujeta kitarist John Curulewski in klaviaturist Dennis DeYoung, je solidna stvaritev, ki je položena na poskakujoč ritem ob spremljavi masivne plasti Hammond orgel. Mistični »Lonely Child« je še ena ambientalno bogata kompozicija, katero zaznamujejo številni sočni akustično-simfonični aranžmaji, medtem ko jo DeYoungov vokal s pomočjo krepkih kitarskih fraz počasi pelje proti večglasnemu vrhuncu. Trdo rockersko obarvani »Midnight Ride« je udarna stvaritev, zaznamovana z umazanim kitarskim rifom in mogočnimi falseti, kakršne so vedno ugajale njenemu avtorju, kitaristu Jamesu Youngu, kateri je bil s svojim agresivnim pevskim pristopom vedno največji 'metalec' v bandu. DeYoungova mojstrovina »Born for Adventure«, ki bo zagotovo všeč vsem oboževalcem epske fantazije in barbara Conana, je prepredena z rožljajočo bas linijo v režiji Chucka Panozza in z dualnimi kitarskimi harmonijami med obema kitaristoma, kar nekoliko potegne na legendarne britanske mojstre tovrstne tehnike Wishbone Ash.
S subtilnim akustičnim aranžmajem okronani »Prelude 12«, tako kot pove že njegov naslov, služi kot kratki inštrumentalni preludij v DeYoungovo umetnino »Suite Madame Blue«, osrednje in tudi najboljše delo na albumu. Ta epska klasika, ena izmed najbolj ambicioznih kompozicij v njihovi povesti, je posvečena prihajajoči dvestoti obletnici razglasitve ameriške neodvisnosti, kar pomeni, da je zaznamovana s patriotskim besedilom, še posebno sredi hipnotičnega, večglasnega refrena »America«. Tovrstna oda patriotizmu zna pri marsikateremu zbuditi občutek nelagodja, še zlasti pri vseh tistih, katerim je ta beseda predvsem sinonim za svetovno krivičnost, zatiranje in požrtnost. Morda gre chicaški kvintet v svojem patriotskem zanosu res nekoliko predaleč, kar pa vendarle v ničemer ne izniči fenomenalnega, simfoničnega osrednjega aranžmaja, ki je na ravni najboljših evropskih art rockovskih skupin. Obenem ji pripada redka čast edinega Styx dosežka, ki vsebuje vokalne harmonije v režiji štirih različnih pevcev, kar pomeni, da se je v vlogi pevca za kratek čas znašel tudi sicer vselej tihi Chuck Panozzo. Akustični uvod je zaznamovan z eno najboljših DeYoungovih pevskih predstav v njegovi karieri na kar sledi prehod v epsko sekcijo sredi katere kraljujejo dramatična večglasja. Akustično-udarni intervali se s pomočjo ustrezno tempiranih prehodov še večkrat izmenjajo, vse do zaključnega triumfa.
»Equinox« je predstavljal pomembno prelomnico v karieri chicaških velemojstrov arena rockovskega pompa, saj jih je dokončno izstrelil v elito najbolj vznemirljivih skupin sredi preloma sedemdesetih. V marsičem je predstavljal pomemben trenutek, ko so Styx nehali otipavati za prepoznavnim zvočnim slogom in naposled našli 'sami sebe'. Na »Equinox« so končno odkrili tisto pravo ravnovesje med prog rockovsko sofisticiranostjo in melodično rockovsko senzibilnostjo s pomočjo katere so se jim na široko odprla vrata v srca širše množice glasbenih sladokuscev. To je bil obenem njihov poslednji album za kitarista/pevca Curulewskega, ki se je tik pred velikim prebojem Styx med ljubljence tedanjih ameriških radijskih postaj, rajši odločil posvetiti družini (kako tipično ameriško). Njegova zamenjava je postal mladi Tommy Shaw s pomočjo katerega se ni samo začela nova, 'zlata' era v povesti skupine, temveč so z njegovim prihodom nenadoma dobili tudi močan magnet za najstnice, katerih je bilo nenadoma čedalje več pod odrom pa naj to še tako diši po tipični ameriški 'komercialni pravljici'.
na vrh