King Crimson so leta 1997, preko samostojne založbe Discipline Global Mobile, katero je ustanovil njihov strogi poglavar in glavni kitarist Robert Fripp, začeli izdajati stare koncertne posnetke, ki so s tem doživeli tudi svoje prve uradne izide. Fripp, večni obsedenec z ultimativnim nadzorom in perfekcijo, je imel namreč že vrh glave razno raznih neavtoriziranih koncertnih izdaj, zato se je odločil zaščititi svojo glasbo in obenem obuditi zanimanje za veličastno King Crimson koncertno zapuščino. Med prvimi albumi v tovrstni seriji sta bila dvojna koncertna albuma z naslovom »Epitaph« (po istoimenski King Crimson klasiki), ki sta vsebovala štiri koncertne posnetke v režiji originalne King Crimson postave iz leta 1969. »Epitaph, Volumes One & Two«, historično izredno pomemben dokument za vse privržence teh progresivnorockovskih legend, je vseboval redke koncertne posnetke, ko je band nastopil v okviru radijske postaje BBC, posnetek nastopa v New Yorku ter zaključna nastopa v San Franciscu s katerima je bilo konec originalne King Crimson postave.
»Epitaph, Volumes Three & Four« na prvem disku vsebuje nastop originalnega banda na festivalu sredi mesta Plumpton, ki se je pripetil 9. avgusta 1969, ko se je ta inkarnacija King Crimson nahajala na vrhuncu svojih moči, medtem ko drugi disk vsebuje posnetek iz jazz kluba v Chesterfieldu, dne 7. septembra 1969. Se pravi, da sta oba omenjena nastopa potekala še pred izidom njihovega studijskega prvenca. Oba posnetka, po temeljiti studijski obdelavi vsebujeta še kar zadovoljiv zvok, glede na razmere in tehnologijo s katero sta bila posneta in obenem ponudita nazorno koncertno podobo ene najbolj vznemirljivih koncertnih atrakcij s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Originalna King Crimson postava tudi po skoraj petdesetih letih ostaja najbolj cenjena v zgodovini teh progrockovskih pionirjev in je bila obenem, predvsem s pomočjo nepozabnega prvenca »In The Court of the Crimson King« (1969), tudi komercialno najuspešnejša v njihovi zgodovini. Še danes se zastavlja vprašanje kaj bi se zgodilo, če jih konec leta 1969 ne bi zapustila bobnar Michael Giles in klaviaturist/pihalist Ian McDonald (kasneje Foreigner), ki sta bila sita naporne turneje in sta rajši ustanovila kratkotrajni projekt McDonald Giles. Razen tega pa se nista strinjala s Frippovo vizijo nadaljnje King Crimson glasbene usmeritve, saj sta od nekdaj dajala večji pomen melodičnim aranžmajem in folk elementom.
V primeru, da bi originalna postava ostala složna po koncu šestdesetih najbrž tudi Fripp 'po sili razmer' ne bi nikoli prevzel komande in bi jih najverjetneje čakala usoda kameradov Genesis in Yes, ki so v kasnejših letih želi izjemne komercialne uspehe, četudi na račun skaljene artistične samobitnosti. Povsod, kjer so se znašli nekdanji King Crimson člani, je bil namreč komercialni uspeh zagotovljen (Emerson, Lake & Palmer, UK, Foreigner, Asia, itd). Vendar je večina King Crimson privržencev še danes zadovoljna, da se njihovi heroji niso nikoli 'prodali', temveč ostali zvesti samim sebi, četudi so zaradi pogostih razpadov in številnih menjav postav izdali precej manj studijskih albumov kot bi jih lahko in s svojo izrazito eksperimentalno glasbeno ekspresijo osrečevali zgolj najbolj zahtevne gurmane.
King Crimson v postavi Robert Fripp (kitara), Greg Lake (vokal in bas kitara), Ian McDonald (pihala/melotron), Michael Giles (bobni) in Peter Sinfield (besedila, razsvetljava) so bili sredi leta 1969 vodilna eksperimentalna sila britanskega progresivno rockovskega gibanja, ki je osupnila celo takšne glasbene inovatorje kot sta bila Pete Townshend (The Who) in Jimi Hendrix. Njihovo fuziranje rocka, klasične glasbe, jazza in občasno tudi folka, predvsem prek McDonaldove flavte ter izjemne improvizacijske veščine so tudi na koncertnih nastopih jemale dih, medtem ko naj bi bil svetlobni šov pod taktirko Petra Sinfielda skorajda na kvalitetni ravni Pink Floyd in to brez vzporednega uživanja kakršnihkoli opojnih substanc. Čeprav je imela glasba originalnih King Crimson kar nekaj psihadeličnih elementov ti nikoli niso uživali drog za kar so imeli še dodaten dober razlog potem, ko je Barry Godber, avtor legendarne »In The Court of the Crimson King« naslovnice in odvisnik, leta 1969 storil samomor.
King Crimson so svoj nastop na Plumpton festivalu odprli s precej neposredno in energično verzijo klasike »21st Century Schizoid Man«, ki je poleg »In The Court of the Crimson King« še danes najbolj znana skladba njihove kariere. Greg Lake na tem posnetku ni uporabil vokoderja, ki na originalni verziji pošteno popači njegov glas, poleg tega so improvizacije na kitari, saksofonu, basu in bobnih krajše in tudi hitreje odigrane. Vseeno ni težko ugotoviti, zakaj je bila ta legendarna skladba, ki je postavila povsem nove in visoke standarde za progresivni rock in heavy metal, edina logična izbira za otvoritev vseh njihovih zgodnjih koncertnih nastopov.
King Crimson so se v svoji karieri karseda resno izogibali priredbam. Pravzaprav so jih z izjemo »Lucy In the Sky With Diamonds« (orig. The Beatles) in veliko kasneje »Heroes« (orig. David Bowie) skorajda črtili, saj so bili, po Frippovih besedah, Beatli njihov edini pravi vpliv iz sveta popularne glasbe/rocka. Pa vendar so se med zgodnjimi nastopi kar nekajkrat lotili improvizacijske predelave Donovanovega standarda »Get Thy Bearings«, katerega so med nastopom v Plumptonu s pomočjo dolgih jamov in Gilesovega bobnarskega solo odklopa preoblikovali tako rekoč do neprepoznavnosti. Sinfield je bil po lastnih besedah velik Donovanov privrženec, tako da je imel pri tej izbiri priredbe gotovo osrednjo pobudo, čeprav je bil 'samo' pisec besedil in odrski tehnik.
»In The Court of the Crimson King« v tej verziji ne vsebuje zaključnega improvizacijskega odklopa, kjer je na flavti blestel predvsem McDonald, vendar je v vsem drugem zelo zvesta studijskemu izvirniku, kar pomeni, da so vokalne harmonije odpete 'v nulo', medtem ko veličastni melotronski aranžmaji v trenutku pričarajo epsko atmosfero. »Mantra« je en sam velik inštrumentalni jam z odklopljenimi improvizacijami, kakršne so bili sposobni ustvariti samo originalni King Crimson, kar pomeni, da bi bil pridevnik 'vesoljski' ali 'eteričen' karseda ustrezen. »Travel Weary Capricorn« in »Improv«, kateri vsebuje osrednji motiv »By the Sleepy Lagoon« (orig. britanski skladatelj Eric Coates), sta naphana z improvizacijskimi kanonadami in prostimi glasbenimi formami, katere so ti mojstri rockovskega eksperimentalizma snovali tako spontano, da je še dandanes res pravo veselje poslušati njihove inštrumentalne spretnosti in bi jim nad tovrstno prakso zavidal tudi marsikateri jazz fusion mojster.
Vrhunec prvega diska oziroma nastopa na festivalu Plumpton predstavlja izvedba »Mars: The Bringer of War« (orig. nemški skladatelj Gustav Holst), še preden so to Holstovo klasiko na naslednjem studijskem albumu »In The Wake of Poseidon« (1970) preimenovali v »Devil's Triangle«. Ta koncertna verzija ene najbolj zahtevnih in eksperimentalnih stvaritev v celotni King Crimson zgodovini je vsebovala še veličastnejše melotronske aranžmaje pod McDonaldovo taktirko kot so bili na kasnejši, studijski različici, ko se je istega posla lotil Fripp.
Drugi disk, ki vsebuje nastop v jazz klubu sredi Chesterfielda, vsebuje temeljito 'prevetren' posnetek s Frippove kasete in je eden redkih koncertnih dokumentov, kjer je »21st Century Schizoid Man« odigran z zaključnim improvizacijskim odklopom, ki se nahaja na originalni verziji. Ta posnetek je tudi edini, ki vsebuje celotno verzijo skladbe »Drop In«, saj na verziji, ki vsebuje nastop King Crimson na znamenitem ameriškem koncertnem prizorišču Filmore East manjka Frippova kitarska solaža. Enega izmed vrhuncev drugega diska predstavlja izvedba skladbe »Epitaph«, ki kljub šibkejši zvočni podobi, po ambientalni intenzivnosti skorajda doseže sporočilno moč nepozabnega studijskega izvirnika. Pred napovedjo »Get Thy Bearrings« se lahko sliši kako band napove izid svojega studijskega prvenca, ki je izšel 10. oktobra 1969. Pri zaključni improvizaciji na »Improv« se lahko sliši motiv, ki se je pozneje znašel na »Lizard« (1970) skladbi »Happy Family«.
»Mars« je bil to pot pošteno skrajšan, vendar kljub temu med melotronskim valovanjem in zloveščim ritmičnim stopnjevanjem vseeno vsebuje značilni fantazmagorični klimaks. Nastop v jazz klubu sredi Chesterfielda na tem posnetku ni bil izdan v celoti, saj zaradi tehničnih težav s kakovostjo zvoka, predvsem na račun razglašenega melotrona do česar je zaradi tedanje zastarele tehnologije prišlo med snemanjem nastopa, nista bili vključeni izvedbi klasik »I Talk to the Wind« ter »In The Courth of the Crimson King«.
»Epitaph, Volumes Three & Four« je nujno dopolnilo koncertnega albuma »Epitaph, Volumes One & Two«, katerega imajo vsi King Crimson privrženci prav tako že zdavnaj v svoji zbirki. Zvočna kvaliteta teh posnetkov še zdaleč ni optimalna, vendar je Fripp po najboljših močeh v studiu 'zgladil' in 'zakrpal' kar se je dalo urediti. Najbolj važno je to, da se lahko na posameznih izvedbah sliši, zakaj je originalna King Crimson postava še danes najbolj čislana v njihovi zgodovini, čeprav pravi ljubitelji teh progresivnorockovskih legend enako spoštujejo vse njihove inkarnacije.
na vrh