King Crimson: Epitaph, Volumes One & Two

"Epitaph" je dvojen koncertni album, ki je izjemnega historičnega pomena za vse privržence King Crimson, saj predstavlja nekaj izmed njihovih najbolj zgodnjih posnetkov ter utrinke iz koncertnih nastopov legendarne izvorne verzije skupine v postavi Fripp/Lake/McDonald/Giles/Sinfield. Ob predstavitvi te izdaje, leta 1997, so se na tiskovni konferenci po skoraj 30ih letih ponovno zbrali vsi originalni člani originalne zasedbe. Govorilo se je celo o nekih simboličnih nastopih, a je nesporni šef skupine, kitarist Robert Fripp, ki slovi po svojih posebno "vljudnih" manirah, povzročil, da iz te moke ni bilo kruha. Ljubitelji skupine, še posebno tisti, ki niso imeli nikdar priložnosti, da bi svoje ljubljence ugledali v njihovi izvorni postavi, so se tako morali sprijazniti s tem koncertnim albumom, kateremu več kot spodobno uspe pričarati vzdušje in energijo, ki je prežemala tedanjo inkarnacijo skupine. Ta skupina pa je tako ali tako vselej v živo zvenela še boljše kot v studiu, tako da ni nobeno presenečenje, da nekatere izvedbe tu izpadejo boljše od svojih studijskih verzij.

Glasbena podoba originalnih King Crimson, po mnenju večine poznavalcev uradno prve progresivno rockovske skupine v zgodovini, za katere večina ljubiteljev še danes pravi, da so njihova najljubša verzija skupine, je bila unikatna in energična mešanica jazza, klasike, rocka in avantgarde medtem, ko so med odrskimi nastopi znotraj posameznih del večkrat vrinili tudi krajše improvizacije, kar je kasneje postalo eden izmed njihovih zaščitnih znakov. Verjetno pa je bilo tisto najpomembnejše, kar jih je ločevalo od večine tedanjih skupin precej mračno in mistično, da ne rečem apokaliptično vzdušje, ki je sevalo iz večine njihovih skladb in besedil, kar ni imelo prav nič skupnega s tedanjimi običajnimi, že pošteno skorumpiranimi hipijevskimi mantrami o rožicah in svetlobi. Za tisti čas so bila še posebno nenavadna inteligentna, pogosto metafizična besedila izpod peresa njihovega tekstopisca in odrskega tehnika, Petra Sinfielda. King Crimson so bili že od začetka popolnoma antihipijevski band ter eni izmed prvih znanilcev novega glasbenega in družbenega obdobja, v katerem ni bilo več prostora za naivnost in lažne ideale. Verjetno ni bilo nobeno presenečenje, da so med njihove ljubitelje poleg Yes, The Who, Jimija Hendrixa, itd. sodili tudi člani Black Sabbath.

Ta posnetek predstavlja svojevrsten zaklad za vse generacije njihovih privržencev, saj zajema nekatere izmed prvih koncertnih trenutkov v njihovi zgodovini, natančneje iz časa turneje po izidu njihovega legendarnega prvenca "In The Court of The Crimson King" (1969). Zvočna kvaliteta nekaterih posnetkov je sicer, povsem razumljivo, v dokaj slabem stanju, a so bili na srečo dovolj prečiščeni, da so občasni šumi precej redki in so zvokovno še vedno boljši od mnogih tovrstnih posnetkov iz tistega časa. Po eni strani pa se tako vsaj ohranja neka historična avtentičnost. Na prvem CD-ju navdušijo štiri izvedbe posnete med predvajanjem za britansko radijsko postajo BBC, predvsem zelo dobri izvedbi obeh njihovih najbolj znanih klasik "21st Century Schizoid Man" ter "In The Court Of The Crimson King". Slednja je tu še z drugačnim besedilom v prvem verzu. Ker do tedaj, po izidu prvega albuma, še niso imeli dovolj lastnih del, so sem in tja vključili tudi kako priredbo. Na zgodnjih nastopih je bila to ponavadi The Beatles klasika "Lucy In The Sky With Diamonds", kasneje pa jo je zamenjala priredba Donovanove "Get Thy Bearings", ki se nahaja na prvem delu tega posnetka. Gre za precej psihadelično usmerjeno delo, katerega pa so King Crimson predelali na ta način, da je njihova verzija vsebovala kar nekaj dodatnih jazzovskih vložkov na saksofonu ter improvizacij. Številnim bo najbolj prijala odlična izvedba mračnega postapokaliptičnega epa "Epitaph", prežetega z mogočnimi valovi melotrona in Lakeovo odlično vokalno izvedbo. Pogostokrat je ravno Lakeov vokal tisti, katerega je na teh posnetkih največji užitek slišati. Včasih je prav nenavaden občutek, ko se tako ponovno prepričaš, kako imeniten pevec je bil nekoč, zagotovo med najboljšimi rock pevci tistega časa, dan danes pa je le še bleda senca nekdanje veličine.

Naslednji delež izvedb izvira iz legendarnega nastopa med prvim delom njihove prve ameriške turneje, natančneje iz slovitega prizorišča Filmore East v New Yorku. Tam so med drugim že izvajali dve deli, ki sta v spremenjeni obliki izšli na naslednjem studijskem albumu "In The Wake Of Poseidon" (1970). To sta "A Man A City", katerega so kasneje preimenovali v "Pictures Of the City" ter po mojem vrhunec tedanjih koncertnih nastopov-mračni apokaliptični inštrumental "Mars". Slednjega so kasneje preimenovali v "The Devil's Triangle", izvorno pa gre za enega izmed delov klasične suite "Planeti" v izvedbi legendarnega nemškega klasičnega skladatelja Gustava Holsta. Ta verzija se opazno razlikuje od kasnejše studijske oblike in je bila po mojem v tej zgodnji koncertni obliki celo boljša. Glavni vzrok, da je boljša, je tičal v drugačni, bolj subtilni uporabi melotrona v njenem uvodu. Uporaba melotrona v uvodni sekciji izpod prstov multi-inštrumentalista Iana McDonalda, zveni precej bolj simfonično in epsko naravnano medtem, ko je bila kasnejša Frippova studijska interpretacija že od prve minute prava avantgardna vožnja skozi pekel ter je melotron v uvodu opazno manj dominanten. Esenca zla in popolne vojne destrukcije, ki je sevala v skoraj vseh interpretacijah te klasike je bil eden od vzrokov McDonaldovega odhoda iz skupine po koncu te turneje, saj je ta tedaj izjavil, da "noče igrati glasbe, ki bi posredovala negativne vibracije". Ta izjava se danes sliši skoraj banalno, zlasti od nekoga, ki je pred King Crimson igral za vojaški orkester, a takrat je skupina zaradi njegovega odhoda komajda obstala in s tem postala stalno menjajoč se kolektiv.

Tu so tudi tri izvedbe, katere se nahajajo na nobeni studijski izdaji. Te so bile posnete med nastopom na prizorišču Filmore West, v San Franciscu. "Mantra" je soliden, precej hipnotičen inštrumental z lepo harmonijo, ki jo ustvarja McDonaldova flavta. Lahkoten jazz-folk eksperiment "Travel Weary Capricorn" vsebuje presenetljivo spodoben vokal bobnarja Michaela Gilesa medtem, ko je improvizacija "Travel Bleary Capricorn" solidna, a nič kaj posebno dramatičnega, če ne štejem nevsakdanjih flamenko pasaž na Frippovi kitari, v primerjavi z nekaterimi kasnejšimi, bolj avantgardnimi in zanimivimi improvizacijami. Domnevam, da se naslov in besedilo prve verzije "Capricorn" nanaša na Sinfielda, ki je bil tedaj obenem tudi roadie skupine.

Drugi disk predstavlja čisto zadnji nastop skupine na tej turnej, zadnji McDonaldov nastop s skupino in s tem poslednji nastop originalnih King Crimson. Tako je že sam po sebi nuja za slehernega privrženca skupine. Poleg prej omenjenih standardov se tu nahaja še izvedba "Drop In". To je zanimiv jazzovsko-psihadelični eksperiment z odlično Lakeovo vokalno predstavo. Ta skladba je kasneje v precej predelani obliki izšla kot "Letters" na albumu "Islands" (1971). Izvedba "Mars" iz tega nastopa je še boljša, še bolj grozljiva in dramatična. Vsa čast tistemu, ki jo lahko v temi posluša več kot dvakrat zapored ne, da bi mu srh polzel preko telesa.

Frippovi vmesni napovedniki v njegovi tipični, skorajda profesorski angleščini, so med prvimi poslušanji, dokaj duhoviti in pričajo o tem, da je imel možakar, katerega večina danes ponavadi povezuje s strogostjo, redom in disciplino, vseeno nekaj žilice za humor. Tako denimo eno izmed izvedb "21st Century Schizoid Man" napove kot posvetilo njenemu glavnemu navdihovalcu, Spirou Agnewu, tedanjemu ameriškemu podpredsedniku v Nixonovi administraciji medtem, ko pred izvedbo "A Man A City" strne svoje vtise iz pogleda hotelske sobe na ulice New Yorka, kjer se je že tedaj gnetlo vseh vrst smeti. Fripp je torej že takrat, ko uradno še ni bil alfa in omega skupine, nastopal v vlogi osrednjega govorca s publiko in mediji.

"Epitaph" (kasneje je pod istim imenom izšel še drugi del zbirke posnetkov iz tega obdobja) je nuja za vsakega pravega privrženca skupine. Ta zbirka posnetkov priča o neverjetni magiji izvorne zasedbe King Crimson. Predvsem pa je jasen dokument, da je skupina že tedaj v živo zvenela še precej boljše kot v studiu. Po McDonaldovem slovesu (slednji je kasneje postal originalni član Foreigner, nazadnje pa je igral v 21st Century Schizoid Band, skupini, ki združuje nekatere nekdanje člane King Crimson) so sledile nenehne spremembe, ki so obenem povzročale nenehne glasbene inovacije in slogovne menjave. Kdo ve kakšna bi bila nadaljnja usoda skupine, če bi ta sprejel drugačno odločitev in Fripp tako ne bi postal vrhovni poglavar. Verjetno bi še za nekaj časa več zadržali bolj simfonični slog, prodali veliko več albumov, polnili stadione in bi se o njih pogovarjali tudi poslušalci bolj trendovskih glasbenih zvrsti, kar je kasneje doletelo nekatere njihove sodobnike na čelu s Pink Floyd, Genesis in Yes. Sčasoma bi se njihova eksperimentalna narava najbrž veliko bolj prilagodila nekaterim komercialnim izzivom. V tem primeru so bile nenehne spremembe, ki so sledile v naslednjih letih, več kot koristne za ohranjanje njihove progresivne narave in izvornega poslanstva.