Delohololični kanadski glasbeni guru Devin Townsend se ne ustavlja in očitno ne pozna počitka. Njegova osupljiva kvadrologija albumov Ki, Addicted, Deconstruction in Ghost, ki je izšla pod oznako The Devin Townsend Project se še dobro ohladila pa je Townsend že izdal novo ploščo, bojda zadnjo pod omenjenim »DTPjem«. Če je to res, Devin projekt zaključuje z velikim pokom!
Če Epicloud postavimo ob bok DTP četverici, med njimi ni težko najti skupnih točk – epsko glasni zaključek Townsendove sage vsebuje tako delčke introspektivne umirjenosti Ki, ekstatični pop Addicted, eterične trenutke Ghost, na trenutke pa tudi kaotične sonične napade Deconstrucion. A v prvi vrsti je Epicloud predvsem optimistična, pozitivna igriva oda življenju. Razpizdenega smrkavca, ki je posnel Strapping Young Lad ploščo City ni več, prav tako ni več maničnega čudaka, ki je posnel Alien. Devin Townsend je v trenutnem obdobju svojega življenja zrel glasbeni genij, ki je z Epicloud želel ugotoviti le to, kaj pomeni biti srečen.
In če je Epicloud karkoli, je točno to – bombastični »soundtrack« optimizma, veselja, sreče in ljubezni. Vem, zveni hipijevsko in osladno, a to kar je hotel s to ploščo Devin povedati deluje. In to presenetljivo dobro! Devin je dolgo časa napovedoval, da želi posneti ploščo, ki bo povsem neobremenjena, preprosta in polna epskih refrenov. Epicloud je v tem pogledu točno to, saj je nabita s »power baladami«, pompoznimi refreni, ki spominjajo na glam in hard rock osemdesetih (le, da pač mnogo bolje, saj so prežeti z Devinovim mojstrskim občutkom za kompozicijo) ter bombastičnimi James Horner trenutki (skladatelj, ki ga je Devin večkrat omenjal kot velik vpliv). Prav sleherni trenutek petdesetih minut plošče pa je poleg tega prežet z neverjetnim občutkom sreče in zadovoljstva, ki te zlahka vzdigne še na tako sive dni. Že v uvodnih trenutkih albuma Devin tako preseneti – v sonični vrtinec nas ne pahne kitarski napad in zlovešča invazija nezemljanov, ki iščejo najboljšo skodelico kave, temveč najbolj radostna glasbena zvrst – gospel.
Nepričakovan uvod deluje kot odmev »pravemu« začetku albuma, ki ga napove eterični, angelski glas Devinove muze Anneke van Giersbergen in verzi »I love you, I need you, I've always been around you…«, hkrati pa True North vsebuje vse značilnosti, ki odlikujejo albuma – preproste, nalezljive pop melodije oblečene v žagajoče kitare in korakajoč, industrial ritem. Kar najbolj neumna skladba plošče, ki pa je hkrati nalezljiva kot ebola (Lucky Animal, hehe) in deluje kot nekakšni sestrski komad Devinovih klasik Bad Devil in Vampira, le še potrdi. Enega izmed vrhunec albuma brez dvoma predstavlja fantastične Liberation, ki z občutkom velikega poka deluje kot nekakšen križanec med Nine Inch Nails ter Devinovo prvo zasedbo The Wildhearts. Čudovita Save Our Now z disko popom spomni na Pet Shop Boys, U2 in Depeche Mode, a dobi v okolju Epicloud povsem nov zalet, pod budnim Devinovim očesom pa deluje kot najbolj naravna stvar na svetu. V prvi vrsti tudi zaradi fenomenalne produkcije, ki te z vso pompoznostjo in toplino za slabo uro povsem posrka vase. V kontekst albuma se lepo usede tudi predelani Physicist hit Kingdom, ki ga krha, a hudo prepričljiva Anneke še izdatno obogati. Shizofrenično naravo albuma za trenutek ustavi eterična, akustična balada Divine, preden se v ušesnem polžu ne data dol dva boga in v vrhuncu naslade ejakulirata epsko in bombastično Grace. Na moč preprosto besedilo deluje rahlo smešno in patetično, a da vedeti, kaj je Devin z njim želel povedati. Čeprav Grace daje občutek Meshuggah komada za katerega je besedilo napisala Oprah (refren "Laugh! Love! Live! Learn!"), je epsko glasni komad v živo (preverjeno!) vrhunska glasbena ekstaza. Multižanrska skladba deluje kot metafora Townsendove kariere, kritika potrošništva More! pa preseneti s skoraj SYLovsko naravnanostjo, saj jo odlikuje industrial metal tempo in zaključno riffanje, ki spomni na upočasnjene Slayer. Angel je Epicloudu primerni epski crescendo, vrhunska glasbena ekstaza, ki se oklepa klasične operne forme in te tako za konec tudi povsem izčrpa, a obenem pusti neverjetno topel občutek izpolnjenosti.
Epicloud je plošča nad katero bodo metalski puristi vihali nosove, saj je čisti antipol klasičnim metalskim formam. Album prežemajo preproste verz-refren-verz, na trenutke skoraj pretiran optimizem in besedila, ki slavijo življenje, ljubezen, prijateljstvo. Devin se je tega več kot dobro zavedal, a ima dovolj poguma, izkušenj in zrelosti, da v prvi vrsti počne to, kar želi sam. Skoraj neverjetno je, da zmore Devin, ki je vso jezo sveta zapakiral v Strapping Young Lad, danes na svet gledati skozi oči, ki v primeru Epiclouda vidijo le lepoto. Čeprav Epicloud na prvo žogo zveni preprosto in naivno, je to album, ki ob vnovičnih poslušanj razkriva nove in nove plasti. Epicloud je briljantna retrospektiva Townsendove kariere, ki jo je treba poslušati glasno, bolj epsko radostne glasbene izkušnje pa ne boste zlahka našli. Kljub temu, da Epicloud še najbolje opisuje bogokletna besedna zveza pop metal, lahko za konec brez sramu povem le to: če bi pop zvenel tako kot zveni Epicloud, bi ga z največjim veseljem poslušal tudi sam.
na vrh