Burning Rain je zgodba o vznemirljivi ustvarjalni navezi dveh talentiranih umetnikov. Kitarista Douga Aldricha in pevca Keitha St. Johna. Burning Rain so v leth 1999 in 2000 izdali hitro dva albnma, potem pa se je kolo usode razburljivo poigralo z nadaljnjimi glasbenimi potmi članov. Aldrich jo je mahnil k skupini Dio, St. John k Montrose. Čeprav je zasedba Burning Rain sklenila pogodbo za izdajo tretjega studijskega albuma še v letu 2004, do izdaje ni prišlo. Material in zasnova novega albuma sta bila ustvarjena, a reč nikakor ni mogla biti izpeljana do konca, oziroma optimalno finalizirana. Doug Aldrich je v tem času namreč dobil polno zaposlitev pri Whitesnake in časa za druge aktivnosti ni bilo več.
Vse do letošnjega leta. Kvartet je očitno našel dovolj časa, da se poveže in reaktivira v novo rojstvo. Ustvaril je celo novo uradno spletno stran, založba Fronteirs Records, pa v svoji znani dušebrižnosti vred z novim studijskim albumom, izdala ponovno tudi izdaji »Burning Rain« iz leta 1999 in »Pleasure to Burn«. Obe izdaji sta že davno tega »poniknili« s tržišča.
Gre za nov odličen album izpod uma, spretnih prstov in vokalnih sposobnosti. Obeh umetnikov. Na albumu se čuti, da je bil ustvarjen prej. Mnogo prej, kot pa izdan. Čuti se, da je material nastajal kmalu po izdaji albuma »Pleasure to Burn«. V ustvarjalnem smislu se neverjetno učinkovito veže nanj. Slogovno in zvočno.
Novi album je stkan v tradicij retro zvočnega stampeda, kot ga razumeva izpoved melodičnega hard rock principa korenito potunkanega v maniro blues glasbe. Tu je bil Aldrich, kot mož, ki prinese kitarsko frazo v komad, vselej najmočnejši. To je tudi forma aranžiranja, ki je od vselej godila optimalnem izkoristku St. Johnovega vokalnega dometa. Možakar ohranja izjemno eksplozivnost, strast, grabežljivost – emocija je pristna na vsakem koraku. Znova se čuti tista vez Led Zeppelin obsesije tako Aldricha v riffanju, kot tudi v podoživetih melodičnih linijah vokalne interpretacije St. Johna, ki ne more mimo vznemirljivih »Plant-esk«. Sicer je St, John močan v vokalnih registrih, kot je vselej bil. Vokalno mestoma potegne na Johnnyja Gioellija (Hardline) – sploh na točkah, kjer je melodični domet refrenskih napevov še posebej izpostavljen.
Članstvo prebujenega kvarteta zapolnjujeta trenutni House Of Lords basist Sean McNabb (igral je tudi z Dokken in Quiet Riot) ter bobnar Matt Starr iz zasedbe Ace Frehley Band. Svoje vrline sta primaknila na album tudi posebna gosta. Ultra hrupni bobnar Brian Tichy – nekdanji Aldrichev Whitesnake pajdaš in pa Jimmy D'Anda, sicer bivši bobnar zasedbe Bullet Boys. Kemija sočnih vezi se čuti preko celotnega albuma. Temu ne zmanjka erotogene zapeljivosti, kot tudi ne definirane zgoščenosti aranžiranja z izpiljeno navezo kitica - vžigajoči refren. Produkcija je živa, surova, riffi našopirjeni, vokal jedrnat, eksploziven, v zvočni sliki dominantno centraliziran. Obenem je občutek tak, da je »Epic Obsession« bolj mračen album od obeh predhodnikov.
Skladbe ne nihajo v kakovosti. Album vzdržuje visoko kakovostno izklesanost preko minutaže. Zato zgrabi od prvega trenutka in te drži do konca. Obsesijo nad Led Zeppelin izkazuje dodatna skladba na albumu, priredba klasike Kashmir, kjer je Aldrich še posebej umetelno iznajdljiv v pokrivanju prostora z »golo kitarsko« igro (pozabite na orkestralne aranžmaje izvirnika!). Nova neprecenljiva predstava tega vesoljca (Coverdale je natanko vedel, kam mora investirati svoj denar, ko ga je pridobil v postavo!). St. John pa v tej priredbi znova dokaže, da je neminljivi »rezervni« Robert Plant.
Ni še jasno ali je tale izdaja dejansko le uresničitev načrta z devetletno zamudo, ali pa bo skupina dejansko spravila skupaj kaj več od sebe v prihodnje. Nemara vsaj eno turnejo po svetu. Pustimo se presenetiti in do takrat uživajmo v »Epic Obsession«. Gre za polnokrvno učinkujoč, udarni, melodično bluesovski hard rock album, ki ne prinaša česa še ne slišanega. Zmagoviti poker asov pa mu prinaša pristna retorika pristopanja erektivne igre polnih jajc! In to šteje.
na vrh