Pyroxene so novo ime na slovenskem heavy metal obzorju. Ljubljanski "geološko-kemični" metalci in glavni dobavitelji Helija 3, se lahko pohvalijo s kopico koncertnih predstav v relativno kratkem času delovanja. Pyroxene so pojem izredno marljive in »samoupravne« skupine, ki deluje torej neodvisno, samostojno. Za serijo njihovih koncertov je bilo značilno, da so predstavljali Pyroxene kot skupino, ki nenehno raste in s koncerta v koncert ne pridobiva le pomembni koncertnih izkušenj, pač pa tudi vse bolj in bolj kleše in oblikuje svoj glasbeni slog.
Tako smo v letošnjem maju prejeli naposled prvi uradno izdani studijski dokument. "Ep" zastopa pet skladb. Od tega štiri avtorske, ki so v slogovnem smislu opazno deviantne, sam izdelek pa v osnovi dostavlja uvid v prvi korak skupine, ki s smelimi in za svet metala zaželeno razgibanimi idejami, postavlja temeljni kamen, na katerem bo sčasoma izoblikovala svoj prepoznavni glasbeni jaz oziroma definirala osebno glasbeno izkaznico. "Ep" nosi torej v skupnem seštevku prepoznan in poseben glasbeni dosje, kar pomeni, da so Pyroxene na pravi poti definiranja svojevrstne glasbene edinstvenosti.
Že prva skladba preseneti, saj temelji na ritmičnem ključu "arabeske", ki bi lahko vodil tja proti9/8 taktu, vendar Pyroxene niso Dave Brubeck Quartet, zato ga ni strahu, da bi v primeru Pyroxene govorili slučajno o progresivnem žanru, jazzu ali celo avntgardno oblikovanim nastavkom glasbenega čudaštva. Ne. Uvodna Fireborn je mračna, pogubna, katarzična, počasi kotaleča skladba z grabežljivim Black Sabbathovsko navdahnjenim riffom, ki je torej podkovan z mično ritmično "arabesko", kar vdihuje skladbi osnovno privlačnost. Sklabda Fireborn bi lahko ponudila tudi naslov tej izdaji, saj nosi zgodbo o tem, kdo je torej Pyroxene (»pirokseni« so sicer magmatske kamnine). Pyroxene ali drugače povedano "Fireborn", je zadnji svoje vrste, ki bo naredil red na tem planetu, potem ko so ga prebudili iz astralne hibernacije, globoko pod površjem zemeljske skorje, sužnji kapitalizmu. Rojen v ognju torej, ki s svojim prebujanjem in gnevom, prinaša zaključne vulkanske erupcije po celotnem planetu. Te bodo očistile planet zlodejstev kvarne viroze imenovane človeštvo ter prinesle odrešitev bilijonov duš, ki sužnjijo/sužnjimo kapitalizmu. Konec je enak za vse. Smrt in razdejanje. Torej da. Apokalipsa. Takoj! Z naslovnico vred, ki je navdahnjena nad sporočilom skladbe Fireborn, slednja pa bi se z lahkoto imenovala tudi Pyroxene. Usekan komad, ki všečno preseneti, saj vleče na plano ideje izpovedane že v preteklosti dejanj herojstva skupin, ki predstavljajo Pyroxene siceršnji navdih komponiranja, brez trohice iskanja modnih krikov. Idejne rešitve oblikuje skupina v svojevrstno kompozicijo za katero je najlaže skleniti misel: "Da, to so Pyroxene in nihče drug!". In takšnemu občutku se ne izogneš niti v nadaljevanu poslušanja tega dokumenta.
Glavni komponist štirih avtorskih kompozicij je kitarist Kristjan Hacin, te štiri kompicije pa ponujajo uvid v dejstvo, da gre za moža s širokim žanrskim spektrom poslušanja glasbe oziroma zadovoljive večplastne glasbene doumljivosti, zato je "Ep" garant zanimivega poslušanja v celotni dolžini slabih 25. minut glasbe. Že druga skladba namreč ponudi slogovni odklon, usmerjen v tradicionalno zvočnost heavy rock glasbe, ali celo rock'n'rolla. Odstrel v zgodnja osemdeseta in denimo album »Point of Entry« zasedbe Judas Priest. To je skladba Bullets Fly. Super komad. Z dodanim občutkom razvrata, čeprav zadržujejo Pyroxene ob vsem tem zahtevano obskuren drama teater, ki jim daje ultimativni predznak heavy metal zasedbe.
Skladba Cleansed in Fire je sporočilno nadaljevanje uvodne Fireborn, kar pomeni, da je "Ep" delno konceptualiziran. V sporočilu te skladbe gredo vse duše planeta Zemlja skozi fazo očišenja in združitve z esenco božanstva Fireborn-Pyroxene, novega medzvezdnega mesije torej. Na naslovnici je izrisan tempelj očiščenja, skozi katerega potujejo človeške mase. Cleansed In Fire dostavlja novo pogubno točko, stilsko blizu uvodni Fireborn, znova so zaznavni prehodi inspirirani nad likom in delom Black Sabbath, sklabda se počasi kotali, ob občuktu usodne pogube, pa nosi kup prehodov in všečno dramatično stopnjevanje vse do njenega konca. Tudi v uspešno izpeljani "mid-eight" pasaži se Pyroxene izkažejo kot spretni oblikovalci kompozicij, saj zadržujejo v sicer razgibani skladbi, zahtevano kompaktnost in rdečo nit.
Electric Funeral je poklon zasedbi Black Sabbath in se stlsko silno všečno vklaplja v podobo tega EPja. Bend jo zaigra po svoje, torej nosi »pyroxenovsko« pričesko. Zadnja skladba je Helium 3. To je najstarejša točka tega izdelka. Nosi nekoliko drugačno zvočno obdelavo glede na preostanek dokumenta. Gradniki zvočne slike zvočijo bolj precizno in manj živo, manj mastno. Večja "preciznost" magnificira kontraste med gradniki zvoka, zlasti kar se tiče združevanja mnogoterih linij vokalnih napevov. Ta skladba je bila posneta v studiu Evolution, pri Simonu Jovanoviču, zato v zvočni krajini odstopa od preostalih skladb, ki pa v zvoku postrežejo sicer več zahtevane surovosti in koncertne živosti, pa tudi pogubno mračnih občutij skreiranega drama teatra. Helium 3 je navdahnjena nad sporočilom filma »Iron Sky«. V tej skladbi prevzema pozornost izvrstno izpeljana kitarska solaža v "mid-eight" pasaži. Mračna zazrtost, obskura, okult, končno razdejanje.
Še en pomemben dejavnik razgibanja kompozicij, ki je nujno omembe vreden, se nahaja na tem albumu. To je vokal Jana Tehovnika. Ta se silno spretno prilagaja sporočilom skladb in dostavlja izvrsten diapazon vokalnih spretnosti, s katerimi rokuje mladi vokalist. Jan je lahko rockovsko poreden, kot je to v kitici Bullets Fly, ali pa razvija zahtevan volumen (z dodatkom agresivne grlenosti), ki poglablja okult in obskurnost metalskega dosjeja kompozicij. Vokalist spretno vključuje tudi vokalne eskapade ekstremno visokih vokalnih višavij. S slednjimi se nemara vpisuje celo pod oznako trenutno enega izmed najvišje vreščavih metal vokalistov slovenskega geografskega porekla. Ta ekstremna višavja dosega Jan s sicer čisto in melodično oblikovano vokalno avtoriteto. Vokalist torej, ki nosi zaželeno karizmo, s katero poglablja celokupni občutek, da se Pyroxene že s tem izdelkom predstavljajo, kot svojevrstna glasbena entiteta, še zlasti na slovenskem metalskem obzorju.
"Ep" nosi (po pričakovanju) nekaj začetniške naivnosti, ki pa jo skupina zasenči z neverjetno srčnostjo, strastnim pristopanjem do izvedbe materiala in vseobčo angažiranostjo. Na trenutke je zahtevana sicer izboljšava metrike v rabi angleških verzov, ko vokal oblikuje melodijo, da bo v prihodnosti izkoristek razvite vokalne melodije in razvite vokalne moči (v petju verzov) še večji, vendar kot povedano. Gre za temeljni korak skupine in popolnosti ne smemo iskati, ne zahtevati. "Ep" je v skromnosti finančnih naložb nemara majhen, a v podanem pogumu in vsej izkazani srčnosti velik ter drzno odmerjen korak v svet Pyroxene glasbe, ki deluje drugače od vsega, kar se je doslej pojavilo na slovenskem nebu heavy metala, zato je za vse metalske navdušence, čtivo vredno preizkusa in konzumacije. Nosi izvrstne nastavke za zdravo zvočno in slogovno evolucijo ter potencialno slogovno tranzicijo skupine v prihodnje. In to je bistveno, saj se v svoji iskrenosti postavljajo z njim Pyroxene, kot entiteta samoraslih in svojevrstnih glasbenih posebnosti. Kjer je vera in srce, tam je prava pot. In Pyroxene majo obojega v izobilju.
na vrh