Legendarni Van Der Graaf Generator pevski gromovnik Peter Hammill je z albumom »Enter K« odprl novo poglavje svoje izjemno plodovite in razburkane glasbenega kariere v kateri je ta 'postapokaliptični poet' doživel vse mogoče. To je bil Hammillov prvi album pri založbi Naive Records, katero je ustanovil in vodil Gordian Troeller, nekdanji VDGG menedžer, ki je v osemdesetih dosegel uspeh kot menedžer new wave skupine Orchestral Manoeuvres in the Dark. Obenem je bil to Petrov prvi album v daljšem nizu (vse do konca osemdesetih), kjer je vodil svoj lasten band z imenom K Group. Slednjega je ustanovil leta 1981 za potrebe koncertne turneje.
Glavna posebnost Hammillovega banda je bila ta, da je imel vsak član poseben naziv; Hammill je bil K, bobnar Guy Evans se je imenoval Brain, basist Nic Potter je postal znan kot Mozart, medtem ko se je glavni kitarist John Ellis odzival na ime Fury. »Enter K« je bilo Hammillovo prvo sodelovanje s kitaristom Ellisom. Slednji se je pred tem uveljavil kot kitarist še enega izjemno pomembnega Petra iz progresivnorockovskega sveta, Petra Gabriela, na albumu »Peter Gabriel IV« (1982). David Jackson je bil tokrat samo v vlogi gostujočega saksofonista na skladbah »The Unconscious Life«, »Don't Tell Me« ter bonus skladbi »Seven Wonders«.
Na »Enter K« je Hammill nadaljeval slogovno usmeritev predhodnih treh studijskih albumov, kar pomeni, da je občasno vpeljeval tudi elemente novega vala. Tokrat se je klaviaturam še nekoliko bolj posvetil kot običajno. Kljub prisotnosti glavnega kitarista pa vseeno ni varčeval z občasnimi, specifičnimi improvizacijami na električni kitari. Po produkciji bi, z izjemo zvočnega 'odtisa' klaviatur, le težko ugotovili, da je bil »Enter K« posnet na začetku osemdesetih. Peter se ni prav veliko oziral na tedanje glasbene trende in je v svoj tradicionalni 'postapokaliptični', mračni skladateljski pristop vnesel zgolj minimalne spremembe.
Vodilni 'inštrument' na vseh kompozicijah je bil vnovič Hammillov specifični vokal s katerimi je z lahkoto prehajal od nebeških višav do peklenskih globočin. Z novovalovskimi vplivi prepredeni »Paradox Drive« predstavlja odlično otvoritev albuma. Po nekoliko funkovskem uvodu sledi prehod v tršo sekcijo z udarnimi kitarskimi variacijami, medtem ko gromovnikovo srdito tresenje glasilk narašča premosorazmerno z brezkompromisnim Evansovimi bobnarskimi prehodi. Funkovski motiv na kitari zveni nadvse duhovito in je edini žarek svetlobe v sicer izjemno mračni, skorajda fatalistični atmosferi, medtem ko zaključna sintetizatorska solaža vnese tudi rahel utrip osemdesetih.
»The Unconscious Life«, kjer s saksofonskimi akrobacijami na pomoč priskoči Jackson, je popolnoma karakteristična Hammillova klavirska balada z izrazito melanholičnim in mrakobnim vzdušjem, zato ni presenetljivo, da jo je tudi 'v živo' še velikokrat rad izvajal. »Accidents«, kjer so slišni tudi elementi novega vala, vsebuje kaotični utrip z razdraženimi kitarskimi efekti in dinamičnimi časovnimi prehodi pod Evansovim brezkompromisnim bobnarskim narekom, medtem ko 'jezični doktor' vnovič navduši s svojo 'kameleonsko' pevsko predstavo. Tudi na relativno udarnem »The Great Experiment« se po zaslugi klaviatur nekoliko bolj občuti novovalovski ambientalni priokus, medtem ko za dramatični zaplet po pričakovanju poskrbi 'gromovnik' osebno ob spremljavi zblaznelih kitarskih pasaž.
»Don't Tell Me« je še ena odlična, klavirsko usmerjena balada z gostujočim Jacksonovim saksofonom in pevskim mojstrom na vrhuncu njegove melodramatične vokalne igre, ki odraža njegovo resigniranost nad razpadajočim ljubezenskim odnosom. Melanholični vrtiljak »She Wraps It Up« navduši s svojim pretresljivim vzdušjem, kjer Peter skozi vokalne akrobacije in ganljive klavirske aranžmaje posreduje še eno žalostno zgodbo o 'energijskih vampirjih' oziroma o 'energijski vampirki'.
Kompleksni »Happy Hour« je s skorajda desetimi minutami dolžine že na meji progrockovskega epa, čeprav se odpre kot nežna balada z neobičajno spokojnim vzdušjem. Mojster Hammill sčasoma s svojimi vokalnimi umetninami v katerih se kontrastno mešajo empatija, sarkazem in srd razvije epsko atmosfero, medtem ko akustične kitarske variacije vcepijo izdatno mero subtilnosti. Bonus skladba »Seven Wonders«, kjer se lahko vnovič uživa v Jacksonovih saksofonskih umetninah, s svojimi funkovskimi kitarskimi frazami predstavlja precej neobičajen slogovni eksperiment, medtem ko kultni pevec, skladatelj in pesnik z gromovniškimi vokalnimi rafali hitro 'postavi stvari na svoje mesto', da ta melodično usmerjena skladba slučajno ne bi zvenela pretirano komercialno.
»Enter K« je bil še eden imeniten Hammillov studijski dosežek, ki še dandanes pretrese s svojo izjemno izpovedno močjo in zavidljivo ambientalno globino. Vpliv sintetizatorske tehnologije osemdesetih je minimalno vplival na Petrov tradicionalni skladateljski in aranžerski pristop, tako da je občasno koketiranje z novovalovskimi elementi izpadlo nadvse okusno. Dejstvo, da na »Enter K« s Hammillom sodelujejo trije nekdanji VDGG pajdaši, se pravi Evans, Potter in Jackson, je botrovalo temu, da določene skladbe, zlasti tam, kjer je bil prisoten Jacksonov saksofon, občasno spominjajo na to kultno angleško progrockovsko skupino. V nasprotju z večino glasbenikov, ki so se po uspešnem delu za skupino, po določenem času, odpravili na samostojno pot, Hammill nikoli ni poskušal 'pobegniti' od svoje glasbene preteklosti in je ostal neomajen pri sledenju lastnim, popolnoma specifičnim skladateljskim vizijam.
na vrh