Končno smo jih dočakali, po skoraj 24 letih raznih "reunion" turnej, medsebojnih sporov, špekulacij medijev, izgub sluha in nenezadnje smrti nekaterih izmed ustanovnih članov The WHO. Danes ponosno stojijo pred nami Roger Daltrey, Pete Townshend in The WHO s svojim novim izdelkom ENDLESS WIRE. Torej pozor, lahko, da je to eden izmed zadnjih vzdihljajev legend kot so The WHO. Ne oziraje se na dni stare slave, ali brez pretvarjanja, da imamo pred seboj nekoč glasne razbijače zvočnega zidu in glasbene opreme, šef skupine Townshend trdi, da nam tokrat enostavno ne ponujajo starih The WHO, ampak enostavno "nekaj drugačnega". Torej spoznajmo nove The WHO!
Novi (seniorji) The Who zvenijo po tolikih letih zelo sveže in sproščeno in vse kaže na to, da jim je dolgoletna pavza vlila novih moči, stalni ljubi in neljubi dogodki pa dali nov zagon. Torej nova preobleka skupini pristoji, čeprav za moj okus na momente zvenijo celo preveč sproščeno.
Album je kot celota razdeljen na dva dela. Drugi del je v bistvu verzija mini rock opere "Wire & Glass" (kateri so bili The Who vedno naklonjeni, spomnimo se še vedno redno predvajane rock opera "Tommy"), ki so jo The WHO izdali v obliki samostojnega enojca že letos poleti.
ENDLESS WIRE se začne s tipičnim The WHO "Baba 'O Riley" introm z naslovom "Fragments". Gre za visoko konceptualno zadevo, ki je navdihnjena po Petovi web noveli imenovani "The Boy Who Heard Music". V pomen te skladbe se niti ne bom spuščal saj je le ta komaj poznan samemu Petu. Enako velja za vse ostale pretenciozno konceptualne zadeve na tem albumu, njihov pomen prepuščam individualnemu interpretiranju vsakega posameznega poslušalca. Posamezni fragmenti skladb so sestavljeni iz prodornega bobnanja, elektronskega dudlanja in Deltrejevega in Townshendovega vokalnega poziva v stilu "Who Are You" obdobja, ki po 28 letih zveni še vedno aktualno.
Ostale skladbe prvega dela albuma sovpadajo z zgoraj povedanim, "Mike Post Theme" je naprimer očarljiva skladba srednjega tempa, ki izžareva zrelost in zdravo ljubezen, ki največkrat prihaja z zrelimi leti v katerih se glavna seniorja The WHO nahajata. "Black Widow's Eyes" skupaj s singlom "I've Had Enough" predstavlja solidno rockersko skladbo, ki brezkompromisno raziskuje življenjska in eksistenčna vprašanja na temo zaljubljenosti in izbiranja življenjskih partnerjev ter posameznikov, ki jih cenimo in jih imamo najraje, ne ozirajoč se na njihov status in debelino denarnice.
Tisto "nekaj drugače" nam na začetku predstavljajo akustični The WHO (česar do sedaj pri njih nismo bili vajeni) v skladbah "Two Thousand Years", "God Speaks To Marty Robbins" in veliko prekratek dragulj "You Stand By Me". Aranžmaji skladb vsebujejo spiritualno-psihadelično obarvano ozadje s premišljenimi mandolinski aranžmaji. Townshend se ponovno izkaže kot izjemen tekstopisec in čeprav omenjeni material ne predstavlja nek veliki met in povratek (kar tudi ni namen albuma), čeprav večina izmed vas najbrž to od The WHO pričakuje, veljajo skladbe na albumu za solidne. V grobem predstavljajo hvalevredno spoštovanje in poklon preteklosti in sedanjosti, vendar ponovno brez prevelikega pompa in hrupa. The WHO enostavno tiho opozarjajo nase in njihovo ponovno prisotnost v svetu glasbe. "Man In A Purple Dress" je lep primer tega, obenem pa skladba vsebuje enega boljših tekstov kar jih je Townshend kot tekstopisec spravil do sedaj skupaj. Govori o obsojanju in poveličevanju nekaterih posameznikov nas ostale ljudi.
Refren skladbe se glasi: "Men above men or prats in your high hats/How dare you be the one to assess/Me in this god forsaken mess/You a man in a purple dress". Tako nekako Townshend opeva svoje videnje pretencioznega "duhovnika", obenem pa skladba nakazuje na stare dobre The WHO. Po nekih neuradnih raziskavah naj bi proti pričakovanjem britancev najbolj priljubljena skupina vseh časov ne bila The Beatles, ampak ravno The WHO. Kaj je ozadje temu je v omenjenem primeru težko reči, vsekakor pa dokazuje, da gre res za velikane rocka.
S tem se tudi zaključi prvi uradni del albuma ENDLESS WIRE, sledi pa mu drugi, že prej omenjena mini rock opera "Wire And Glass". Do tu nam je vsem vse jasno, kaj in kako. Medtem, ko drugi del predstavlja nekaj povsem drugega in po mojem mnenju je imel Townshend, ko je govoril o nečem povsem drugačnem v mislih ravno to mini opero. Kot sem že emenil je glavni navdih prišel iz Townshendove internetne novele "The Boy Who Heard Music". Razen dveh izjem kot sta broadwayevska "In the Ether" in "Like Fragments" drugi del na splošno nosi veliko večjo težo in daje albumu tisto pravo noto in oznako izjemnosti. Skladbe kot so "Sound Round", "Pick Up The Peace", "We Got A Hit" in "Mirror Door" so skladbe, ki bi jih zlahka označili kot nejboljše kar so The WHO kdajkoli izdali. Enako inspirativna ostaja emocionalno obarvana skladba"We Made Our Dreams Come True". Tokratni material je odigran v stilu "štejemo jih čez šestdeset, torej ne nam težit in dajte nam dihat". Skladbe so na splošno uglašene, dobro odigrane in usmerjene v prihodnost. Posebej velja omeniti novonastalo spremljevalno postavo skupine, ki je bila izbrana ravno s tem namenom, odigrati in zažgati. Edini problem je, da se je pete kot tekstopisec in producent odločil izdati omenjene skladbe v obliki skrajšane mini opere. To pomeni, da so v najboljšem primeru vsaki izmed skladb namenjeni dobri dve minuti, po zgledu nedavno izdanega maxi-singla "Wire And Glass". Razširjena verzija, ki nam jo ponujajo tokrat ostaja nespremenjena. Edino izjemo predstavlja skladba "Unholy Trinity" s Petovim premetavanjam in jo v najboljšem primeru lahko opišemo kot glasbeno mašilo oz. dopolnilo skladbama "Trilbys Piano" in eksperimentalni "Fragments Of Fragments", ki je natanko to (op.: drobec delčka) ali le izguba prostora na albumu.
Kar je zame osebno najbulj frustirajoče dejstvo na albumu ENDLESS WIRE je to, da je vseskozi čutiti neko vzhajajočo veličino, ki pa pravzaprav nikoli ne vznikne. Medtem, ko nam prvi del albuma nakazuje in obljublja nekaj v omenjeni smeri, bi logično pričakovali, da ga bo drugi del dopolnil. Namesto tega nas pusti nekje na pol poti, tavajoče in osamljene, s samo tremi od skupno desetih skladb v polni verziji. Dve od desetih sta vključeni kot dodatni material v polni verziji in samo vprašamo se lahko zakaj nam po 23 letih pavze niso privoščili v omenjenem formatu vseh desetih. Mogoče gre le za tržno potezo, metanje trnka in vse skupaj še sledi, vendar bo za to vsekakor treba plačati in kupiti še en album. Kdo ve?!
Če primerjamo servirano šibke akustične skladbe prvega dela z glasbenim polnilom drugega dela, tudi najbolj površen poslušalec kmalu dojame, da gre v bistvu za skupek starih in novih The WHO. Vsekakor s prebitkom tokrat neomejenega Townshenda, ki ga je v preteklosti vsekakor oviral dvojec Daltrey-Entwistle. Tokrat pa The WHO spremeni v svoje osebno vozilo s katerim lahko končno realizira in obelodani svoje osebne konceptualne ideje. Težava je le v tem, da bi bile brez osebne razlagalne note avtorja brezpredmetne oz. nerazumevajoče. In čeprav še tako ambiciozne in interesantne je naketare izmed njih bolje pustiti zapisane na papirju kot pa jih oživiti s pomočjo glasbe. Namesto zmagovalnega Bachovega recepta "manj je več" so tokrat The WHO ubrali napačno pot in nam hoteli ponuditi preveč, s takim počelom pa povprečnega naključnega poslušalca in mladino, ki se dandanes prvič srečuje z The WHO zlahka zadušiš. Rock opere pa posledično dobijo opozorilno nalepko in rdečo luč.
Na koncu se lahko vprašamo: Ali to so The WHO kot jih poznamo? Odgovor bi se glasil, seveda so. Čeprav gre v bistvu za Pete-Roger skupek oz. dvojec. Zavedati se moramo, da so gospodje "seniorji" v zavidljivih letih in, da gre najverjetneje za enega njihovih zadnjih metov, zato moramo biti zadovoljni s ponujenim in ne preveč malenkostni. Skladbe same po sebi so zrele, žalostne in upanje buječe hkrati, na trenutke prav melanholočne. Album vsebuje vzpone in padce in čisto lahko bi nam ponudili več, vendar je glavno pobudo pri nastajanju albuma prevzel Townshend in temu primeren je tudi izdelek. Enostavno povzeto, pisan njemu na kožo. Če sem malo zloben ga zlahka primerjamo z delom Rogerja Watersa. Če se osredotočimo na tisto kar je na albumu dobro, lahko povzamemo, da gre za dobro in močno zadevo.
Glavno dejstvo pri albumu ENDLESS WIRE pa je, da je po 23 letih res lepo ponovno slišati zavijajoč vokal združen z udarnimi kitarskimi akordi in silovitim bobnanjem in to so The WHO. "Long live ROCK", je nekoč dejal nekdo... pa naj bo mrtev ali živ.
na vrh