Južnoameriški privrženci metalskih bogov Iron Maiden že dolgo časa slovijo kot največji fanatiki, kar se tiče brezpogojne vere v njihove idole ob čemer se po zvestobi z njimi morda lahko kosajo le še kakšni Japonci. Ravno zato ni veliko presenečenje, da so Železne device po Braziliji, kjer so posneli dvojni koncertni album »Rock in Rio« (2002), za snemanje novega koncertnega dokumenta, katerega so dokaj preprosto naslovili »El Vivo!«, izbrali Santiago, glavno mesto Čila. Odločitev za nov koncertni izdelek je padla med 'The Final Frontier' svetovno turnejo na kateri so predstavljali istoimenski aktualni studijski album. Na ta način Maidni že od vrnitve pevca Brucea Dickinsona in kitarista Adriana Smitha nadaljujejo lepo tradicijo, da vsakemu novemu studijskemu dosežku sledi tudi nov, dvojni koncertni album, kar osreči vse dolgoletne privržence, hkrati pa jim prinese mastne denarce.
Iron Maiden so že dolgo časa največja težko-metalska korporacija in glede tega se nima smisla slepiti. Glavna razlika v primerjavi s preostalimi 'korporacijskimi' skupinami pa je predvsem ta, da zvestim pristašem v zameno za denar še vedno znajo ponuditi visoko kvalitetne glasbene izdelke. Tudi tokrat so se vnovič izkazali ter ustvarili koncertno poslastico, katero je užitek poslušati od začetka do konca pa čeprav je seznam izvedb (vnovič) precej predvidljiv.
Vzdušje na »El Vivo!« je, južno-ameriškemu temperamentu primerno, izjemno bučno in hiperaktivno, tako da se poslušalcu ni težko predstavljati nepregledne množice ljudi sredi gromozanskega stadiona Estadio Nacional, kako Dickinsonu na vsak migljaj 'je iz roke', medtem ko Steve Harris s Fender bas kitaro z eno nogo stoji na ojačevalcu in še dodatno spodbuja že tako ali tako do kraja razgrete in prešvicane metal-manijake. Trojna kitarska naveza, ki jo tvorijo Dave 'ta brljavi' Murray, gospod Adrian Smith in večna trdo rockerska vrtavka Janick Gers je, predvsem za mlajše privržence, ki niso doživeli obdobja, ko so Maidni imeli 'samo' dva kitarista, s svojo tehnično kontrastnostjo prav tako ena glavnih koncertnih atrakcij. Seveda pa ne gre prezreti prisotnosti vselej simpatično norega Nickota McBraina, ki razen bobnarskih stampedov marljivo skrbi tudi za vselej dobrodošel kanček humorja. Produkcija za katero sta vnovič poskrbela Harris in Kevin Shirley je v dolgoletni Maiden tradiciji vnovič superiorna, tako da odvečnih šumov in morebitnih napak na »El Vivo!« ni zaznati.
Iron Maiden so lahko upravičeno ponosni na aktualni studijski album »The Final Froniter« iz katerega so na turneji v povprečju izvajali kar po šest skladb. »Satellite 15«, »The Final Frontier« in izvrstni single »Eldorado« s katerimi se odpre prvi disk »El Vivo!« predstavijo njihove najbolj sveže dosežke in dokažejo, da so Železne device tudi po prvem desetletju 21. stoletja še vedno vodilna metalska velesila tudi na področju skladateljske inovativnosti prek konstantne renovacije starih trikov. Glavno pozornost privržencev seveda še vedno pritegnejo dolgoletne klasike kot je »2 Minutes To Midnight« na katerem se vzdušje s pomočjo hiperaktivne publike dvigne vsaj še za dve stopnji navzgor. Z odličnima izvedbama »The Talisman« in Coming Home« se vrnejo na aktualni, s futurističnim ambientom prežeti, studijski dosežek, ki je za svojo kvaliteto upravičeno požel kopico pohval.
»Dance of Death«, najboljši dosežek z istoimenskega studijskega albuma, je s svojimi v ozadje postavljenimi orkestralnimi aranžmaji lepa priložnost za koncertnega klaviaturista Michaela Kenneya, da se za kratek čas izkaže s sintetizatorskimi umetninami. »Piece of Mind« (1983) klasika »The Trooper« brez dvoma predstavlja vrhunec prvega dela tega koncertnega dokumenta, kar se tiče same intenzivnosti koncertnega vzdušja. »The Wicker Man« še vedno ostaja najbolj priljubljena klasika novejšega (post 2000) Maiden obdobja, zato tudi tokrat ne manjka. Zanimivo, da z albuma »A Matter of Life and Death« (2006) niso izvedli niti ene skladbe. Prav tako so bila z izjemo večne lajne »Fear of the Dark« 'pozabljena' skoraj celotna devetdeseta. 'Pozabljena' ostajajo predvsem zato, ker so tedaj Iron Maiden po komercialni plati presnavljali precej manjše denarce kot po Dickinsonovi in Smithovi vrnitvi.
Na drugem disku, katerega odpre himnični »Blood Brothers«, ki je bil vselej namenjen predvsem podžiganju duha 'bratstva in enotnosti' znotraj metalske srenje, se večinoma nahajajo dolgoletne Maiden klasike kot so »Iron Maiden, »The Number of the Beast in »Hallowed Be Thy Name« brez katerih seveda ne gre, pa čeprav so z leti na nek način postale tako predvidljive, da bi jih nekateri privrženci že zdavnaj najraje zamenjali s čim kar poprej v živo še niso nikoli slišali. Da ne bo pomote, so vse izmed njih odigrane kot se šika. Epski »When the Wild Wind Blows« prijetno razblini predvidljivost dolgoletnih klasik. »The Evil That Man Do« je ena izmed tistih Maiden klasik, katere vsake toliko časa potegnejo iz naftalina, zato je tokrat vnovič več kot dobrodošla. NWOBHM dragulj »Running Free«, ki se znajde čisto na koncu, je edina Maiden klasika pri kateri je moč pri avtorskih kreditih zaslediti tudi ime originalnega pevca Paula Di'Anna. Iron Maiden se, kadar se le da, sicer izogibajo omenjati prispevkov bivših članov, kakor da trenutna postava deluje že od samega začetka in z nekdanjimi sotrpini, katere večinoma tarejo takšne ali drugačne težave, ne bi želeli imeti nobenega opravka več.
Edino kar pri »El Vivo!« nekoliko zbode v oči, se pravi ne v ušesa, je precej generična naslovnica v stilu »Rock In Rio«, kjer je še kako pogrešati Dereka Riggsa in njegove monumentalne umetnine (Melvyn Grant gre sicer lepo po njegovih stopinjah) ob neprijetnem dejstvu, da je Eddie degeneriral do te meje neprepoznavnosti, ko se marsikdo lahko upravičeno sprašuje ali ni bil slučajno na zadnjem studijskem izdelku mimogrede zamenjan z mutiranim potomcem, ki samo bežno spominja nanj.
Vsaka nova Iron Maiden koncertna izdaja je v slast in mast zvestim privržencem, zato je »El Vivo!« še kako dobrodošel uradni dokument 'The Final Frontier' turneje. Kultnemu statusu »Live After Death« (1985) se seveda niti slučajno ne približa, vseeno pa se ga lahko uvrsti ob bok njihovim preostalim, z redkimi izjemami, večinoma imenitnim koncertnim izdelkom.
na vrh