Z »Empire Of The Undead« so Gamma Ray postregli z zvočno kanček drugačnim albumom, kot smo od njih načeloma vajeni! A so to storili prefinjeno. Neboleče. Z odliko in na način, da se vsebina žlahtne esence, ki je prepoznana v osebni izkaznici power metala skupine in za katero gorečni ljubitelji njihove glasbe ne želijo, da skrene s polja konstante predvidljivosti, ni »posodobila« do mere, da bi slučajno postala kakorkoli inferiorna.
Gre za najbolj mračen album skupine v njeni karieri. To napove že sam naslov albuma, še bolj pa naslovnica. Uvodna skladba Avalon to hipoma udejanji! Razvoj melodij te nove več kot devetminutne mini epske suite temelji na molih, skladba pa je polna preobratov razpoloženjskih stanj. Glede na to, da vzdržuje skupina v skladbi večinoma srednje hitri tempo, kar intenzificira mračnost in obskurnost v skladbi. Sicer je skladba Avalon zvarjena naravnost za koncertne odre! Srednji instrumentalni del je skomponiran in aranžiran po vzoru klasičnih Iron Maiden klasik, z nekaj nenadnimi spremembami tempov, kmalu pa pričnejo prevzemati pozornost v skladbi vodilni napevi z »Oh-oh« melodijami tipičnega pionirstva Iron Maiden. Preverjena formula, ki vedno vžge. Skladba je izdatno podprta s klaviaturami kar mojstrsko kontrastira zvočno krajino in zategadelj vrtoglave obrate vzdušij. Izredna kompozicija in skladba, ki zna v prihodnje prerasti v obči favorit ljubiteljev Gamma Ray glasbe.
Gamma Ray so vselej gojili veliko simpatij do lika in dela Judas Priest. To ni novost. Celotni nemški power metal temelji na tovrstnih simpatijah s Priest. Tudi na novem albumu je nekaj skladb, ki v vodilnem riffu, podprtem s sesipajoče drvečimi ritmi podloženimi na ultrasoničnem topotanju dvojne bas bobne stopalke, evocirajo najbolj »zlobna dejanja« klasične Judas Priest ere (obdobje albuma »Painkiller«). Seveda pa je refren zapeljan v tipični Gamma Ray maniri. Takšni sta zlasti skladbi Hellbent, pa proti sredini albuma nastavljena naslovna Empire Of The Undead.
Da so si Gamma Ray to pot privoščili nekaj več zvočnih eksperimentov, potrdi tretja skladba Pale Rider, ki nosi namerno zamazano »moderno« zvenečo zvočno produkcijo. To občutje poglablja tudi dejstvo, da melodija v vodilni kitarski frazi namerno »počepne«, saj je v taisti frazi namerno podtaknjen kak polton več. Vsekakor pa vzdržuje refren znova prepoznavno bombastičnost. A to pot obteženo z nekaj več »zvočne umazanije«. Born to Fly povzame nekaj tipičnih karakteristik kreiranja refrenskih napevov s klasičnih Gamma Ray časov (devetdeseta), medtem ko je kitica »Halforodvska« (obdobje albuma »Ressurection«), še posebej zaradi vokalne barve in melodije, ki se je na tej točki skladbe poslužuje Kai Hansen.
S sledečima dvema skladbama, to je skrajno povampirjeno (najhitrejša skladba albuma) naslovno Empire Of the Undead ter pred njo nastavljeno Master Of Confusion, »ponavljajo« Gamma Ray zgodbo z EPja »Master Of Confusion« (2013). Skladba Empire Of The Undead je napovedala že v lanskem letu naslov novega studijskega albuma. Obe skladbi temeljita na vzoru komponiranja skladb albuma »To The Metal« hkrati s tem, pa se v zvočno produkcijskem smislu album »Empire Of The Undead« vrne na začetni del (Avalon, Hellbent). Skladbi Master Of Confusion se stilsko in po načinu komponiranja močno približa pred zaključkom albuma tudi skladba Seven. Še en klasični Gamma Ray utripač, ki bo garantirano pisan na kožo vsem ljubiteljem te skupine. Tudi skrajno pospešena Empire Of The Undead ima svojega hitrostnega dvojnika na tem albumu. To je zaključna I Will Return. Ta skladba je poleg uvodne Avalon zagotovo drugi vrhunec novega albuma. Skladba, ki je urezana po vzoru nekaterih epov albuma »Powerplant« (1999), z izrednim stopnjevanjem vzdušij, ki se prelivajo skozi mnogo prehodov, naposled pa vstopi skladba v atmosferični krešendo, še enega polno učinkujočega refrenskega napeva. Mojstrovina za zaključek albuma »Empire Of The Undead«, ki te prisili, da znova sprožiš ukaz »igraj« na svojem CD predvajalniku!
Baladna Time For Deliverance je trenutek, kjer zavladajo v aranžmajih akustične kitare in klaviature. Skladba, ki je v funkciji začasne razbremenitve silno napetega razvoja metalske rušilnosti preostanka albuma. Tipična Gamma Ray balada, ki kot kompozicija vzbudi asociacije na klasiko A While in Dreamland!
Kai Hansen še vedno uspešno kljubuje tudi najvišjim legam. Njegov vokal se je z leti nekolik odebelil in pridobil na »žmohtu«. Kai ne rine brezpogojno v višavje, pač pa dozira melodične linije na tak način v trenutkih, ko jeza in agresija metalske izpovedi to od njega brezpogojno zahtevata. Zaletavost pri tem odpade! Kai ostaja s svojo tipično hladno in mračno vokalno konturo, podoživet in v dejanjih izredno stvaren!
Demonseed je še ena izjemno mračna koračnica, ki s svojo energijo obče definira zgodbo o novih Gamma Ray in albumu »Empire of the Undead«
Ob vsem tem je treba znova in enkrat več izpostaviti izredno kemijo, ki jo kreira četverec v studiu. Srednji instrumentalni deli so znova izjemno kremenito zasoljeni z norimi solažami, ki si jih v duelih podajata Kai Hansen in Henjo Richter. Ostajajo dodatna draž tega visoko definiranega in izpiljenega power metaskega izdelka. Gamma Ray tudi na zrela leta krešejo brezkompromisno izjemne solaže, ki so znova vpete v izdelane (na riffi ležeče in hitrostno »pre-pikane«) harmonije v tercah, skozi katere vpeljejo Gamma Ray skladbo nazaj k refrenskemu napevu (ali pač iz njega v srednji instrumentalni del)! Kai in kompanija ostajajo mojstri postavljanja kompozicij. Gamma Ray ne poznajo lenarjenja in spanja na lovorikah, kot to velja za Iron Maiden s kar tremi kitaristi v postavi od leta 1999 dalje, ki pa ne spravijo že dalj časa več skupaj niti ene solaže, da bi ta suvereno izkazovala otipljivo idejno pronicljivost.
Novi Gamma Ray album je sicer prinesel nekaj zvočnega eksperimenta, a je ta zgolj točkovno umeščen in nikakor ne prevzema dominantne lege. Znatno je poudarjen le v omenjenih dveh skladbah, ki pa zadržujeta vse temeljene karakteristike Gamma Ray tipičnosti! Novi album je torej najmračnejši izdelek v karieri te dolgožive in izkušene power metalske zasedbe. Na njem se prvikrat predstavi tudi novi bobnar Michael Ehre, ki je v 100% odmerku suvereno nadomestil izjemnega Daniela Zimmermana - ta je leta 2012 skupino permanentno zapustil. Nekatere rešitve na prehodih poudarjajo, da je Ehre drugačen bobnar, kar daje elementom Gamma Ray glasbe prepotrebno osvežitev. Z »Empire Of The Undead« ostajajo Gamma Ray v špici varjenja najžlahtnejšega power metala, kot ga pozna edinstvena univerzalna magija tega glasbenega žanra!
na vrh