Premiata Forneria Marconi (PFM), italijanski prvaki simfoničnega progresivnega rocka, so v svoji obsežni in razburkani karieri poleg mojstrovin ustvarili tudi nekaj grdih spodrsljajev kot so bili »Come Ti Va In Riva Alla Citta« (1981), »PFM? PFM!« (1984) in »Miss Baker« (1987) na katere bi večina PFM privžencev najraje pozabila. Njihov najnovejši album »Emotional Tattoes« je žal po atmosferi in strukturi večine kompozicij bližje omenjenim dosežkom kot pa PFM klasikam. Po odhodu originalnega kitarista Franca Musside, ki je bil avtor levjega deleža najboljših del legendarnih italijanskih progresivcev in njihova glavna gonilna sila, leta 2015, je večina PFM privržencev že slutila, da se ne obeta prav nič dobrega. Prav so imeli. Mussido je zamenjal Marco Sfogli (Icefish), uveljavljeni kitarist, ki je najbolj znan po sodelovanju z Dream Theater pevcem Jamesom LaBriejem in bobnarkim prvakom Virgilom Donatijem (Planet X). Sfoglijev prispevek je ena izmed redkih pozitivnih točk na albumu, saj med redkimi solo trenutki dokaže, da gre za izjemnega kitarskega virtuoza, ki pa nikakor ne more nadomestiti Mussidove dolge sence.
»Emotional Tattoos« je s svojimi generičnimi melodijami in neduhovitimi aranžmaji za svetlobna leta oddaljen od tega kar so PFM ustvarjali v svojih zlatih letih in tudi od nekaterih novejših dosežkov kot je bil denimo briljantni »Stati di Immaginazione« (2006), saj tokrat ne gre za simfonični prog rock po starošolskem italijanskem receptu, temveč za ambientalno izpraznjeni simfonični art pop rock z občasnimi hard rock elementi ter krajšimi solističnimi točkami. Albumu kronično primanjkuje dobrih idej in ko dolgoletni privrženec sliši abominacije kot je denimo katastrofalni »Il cielo che c'e/A Day We Share« ga kar stisne pri srcu. Na albumu prevladujejo dolgočasne balade z zaspanimi simfoničnimi aranžmaji in generični melodični rockerji z občasnimi nekoliko bolj duhovitimi inštrumentalnimi prebliski. Omembe vrednih del na »Emotional Tattoos« je sila malo. Eno izmed njih je posrečeni inštrumental »Freedom Square«, ki z mogočnimi kitarsko-klaviaturskimi harmonijami, prebrisanimi godalnimi aranžmaji in zanimivimi časovnimi prehodi vsaj malo spomni na čase nekdanje slave.
Posebna verzija »Emotional Tattoos«, ki je izšla izven Italije, vsebuje dodaten disk, kjer se nahajajo popolnoma iste skladbe, vendar odpete v angleščini, kar je bila seveda izrazito komercialna poteza. Edini preostali originalni član in bobnar Franz Di Cioccio, ki se je z leti uveljavil kot glavni pevec, je resda sčasoma temeljito popravil svoje petje v angleškem jeziku, vendar to prav nič ne izboljša slabega vtisa, ki ga za seboj pustita tako italijanska kot angleška verzija »Emotional Tattoos«. Di Cioccio si zasluži dodatno grajo, saj njegovi bobni na večini del zvenijo 'plosko' in skorajda kot ritem mašina. Največja osmoljenca pa sta oba klaviaturista za katera se skozi večino kompozicij zdi kot, da bi svoje klaviature odigrala brez slehernega kančka emocij ter popolnoma brez elana. Obenem »Emotional Tattoos« pesti razvlečenost, saj je skoraj sedemdeset minut glasbenega mučenja absoultno preveč. Včasih se zdi, da založba Inside Out Records, ki je gotovo presrečna, da je v svoje vrste zvabila tako legendarno skupino, svoje izvajalce naravnost sili, da morajo posneti kar se da obsežen album.
Odlikovana pekarna pod vodstvom Miss Baker se odpravi v San Remo. Nekako tako bi se najlažje strnilo končni vtis ob polušanju »Emotional Tattoos« na katerem so PFM brez Musside strmoglavili v kreativno brezno in ustvarili enega izmed najslabših dosežkov svoje bogate kariere. Poslušanje tega hitro pozabljivega albuma je nadvse boleča izkušnja za vse dolgoletne PFM privržence, zato je boljše, če ga, tako kot njihove stvaritve iz osemdesetih, v svojo zbirko PFM plošč preprosto ne dodajo in s tem dejanjem kaznujejo trenutno verzijo banda za stvaritev tako podpovprečnega izdelka in popackanje legendarnega PFM imena.
na vrh