Beck, Jeff: Emotion & Commotion

Težko bi našli rockovskega kitarista, ki je pustil globlje sledi na zabavno glasbeni sceni kot Britanec Jeff Beck. Gospod Geoffrey Arnold Beck je že v letih, ko bi se marsikateri glasbenik zagotovo upokojil. Ne sledi sodobnikom, ki uživajo zasluženi počitek. Glasbena ustvarjalna žilica mu ne da miru. Njegov zadnji studijski album Jeff iz leta 2003 je bil precej elektronsko eksperimentalen in je kot vedno nakazoval na nenehno iskanje in spreminjanje. Gotovo pri novem Emotion And Commotion ne gre za stagnacijo glede ustvarjalnosti v delovnem procesu, saj se ponovno bliža perfekciji, kakršne smo pri njem vajeni. Britanski kitaristi šestdesetih let prejšnjega stoletja so se rockovske obrti učili pri ameriških mojstrih, pozneje za nekaj časa prevzeli vodilno vlogo, nato pa spet osupnili ob prihodu Jimija Hendrixa, za katerega so v šali govorili, da je prišel z drugega planeta. Vsak dober kitarist se uči od drugih, oziroma iz njihovih stilov povzame najboljše elemente ter jih uporablja v svojstvu lastne osebnosti. Tudi Jeff Beck je v svoje kitarsko znanje vpletel mnoge vplive, jih razvijal in nadgrajeval z raziskovanjem neskončnih zmožnosti tega lepega inštrumenta. Nocojšnja oddaja bo temeljila na glasbi z novega studijskega albuma Jeffa Becka z naslovom Emotion and Commotion, na katerem je sestavil raznovrstno mešanico dokaj različne glasbe. Na prvo uho zelo različno usmerjene glasbene sloge je zmogel spraviti v škatlo in nanjo vžgati svoj podpis.

Beck križari med avtorskimi skladbami in priredbami. Nesporen idejno melodični potencial nadgrajuje z izredno natančno odmerjenimi toni, ki poslušalca zagotovo popeljejo daleč stran od vsakdanjika. Jeff Beck je za vokalne dolžnosti zadolžil mlado soulovsko zvezdo Joss Stone, irsko mojstrico jazza Imeldo May in operno divo Olivio Safe. Vsaka po svoje dodaja bisere med kamenčke v Beckov slišni mozaik. Morda od vseh treh še najmanj prepriča Joss Stone, ki se vsaj v standardu I Put A Spell On You zadeve loti z, denimo polovico leve roke. Jeff Beck je večino skladb na Emotion And Commotion oplemenitil s 64 članskim simfoničnim orkestrom in s tem svojim idejam dodal razkošno obleko. Od desetih skladb so samo štiri izpod peresa Jeffa Becka ali njegovih sodelavcev in gostov, kar pa albumu ne odvzema leska. Bleščeča izvedba pri tej odločitvi seveda ne trpi, Beck ponovno dokazuje, da je mojster najvišjega razreda. Kljub nekaterim temam, ki veljajo za klasične, se pogumno podaja na področje, kjer v preteklosti ni bil domač. Kot pravi umetnik je razumel njihovo sporočilo in se jim izrazno prilagodil. Pisan nabor glasbenih tem sega od Lilac Wine Jamesa Sheltona z začetka petdesetih let prejšnjega stoletja, s katero je sta imeli uspeh Eartha Kitt in pozneje Elkie Brooks (Becku tukaj pomaga Imelda May), prek udarnega inštrumentala Hammerhead, umirjene Never Alone do občutenih Serene z Olivio Safe in Puccinijeve Nessun Dorma. Navdušenci nad njegovim igranjem kitare in bliskovitimi solo vložki boste del tega našli tudi na plošči Emotion And Commotion, v večini pa je glasba zelo mirna. Jeff Beck že dolgo ubira strune samo s prsti, kar prinaša rezultate v obliki svojstvene kontrole inštrumenta. Nenadkriljiv je v ustvarjanju tako kričečih kot umirjenih vezanih not. Spremljevalni glasbeniki so same eminence: basist Pino Palladino, basistka Tal Wilkenfeld, bobnar Vinnie Colaiuta in klaviaturist Jason Rebello.

Jeff Beck servira nove plošče umirjeno in s stilom. Ničesar ne prepušča naključju in zato deluje Emotion And Commotion izredno sveže in iskreno. Z njo ohranja sloves enega najboljših kitaristov današnjega dne. Svojim poslušalcem je ponudil možnost za nova uživanja v glasbi, kitaristom, ki ga cenijo, pa dovolj kosti za glodanje. Svetovni splet je že prežet z razpravami, kako je odigral to ali ono noto. Jeff Beck si vedno postavlja visoke standarde, ki jih zahteva tudi od sodelavcev. Emotion And Commotion je v tem pogledu zrela in dobra stvaritev. Beckove lirične pasaže šarmirajo morda bolj kot njegovi eksplozivni izbruhi, drži pa, da jih prefinjeno servira v pravšnjih odmerkih, sicer bi se jih prehitro naveličali. Z nekaterimi premišljeno odmerjenimi toni ali posegi v skladbe doseže več, kot marsikateri kitarist na celotni glasbeni poti. Izredno učinkovit je predvsem ritmični dvojec Colaiuta - Wilkenfeld, ki je v svoji izvršitvi izvedbenih nalog izredno natančen. Šef pač zahteva svoje. Emotion And Commotion že z naslovom kaže na to, da je album skupek dveh svetov. V vsakem od njih Jeff Beck dokazuje svoje mojstrstvo in kljub izredno zrelim letom (junija 2010 jih je namreč napolnil šestinšestdeset) neumorno raziskuje in postavlja nove mejnike na področju sodobne kitarske izraznosti.