Emerson, Lake & Powell, kratkotrajni 'derivat' legendarne superskupine Emerson, Lake & Palmer, je bil eden najbolj nenavadnih in nepričakovanih projektov v zgodovini progresivnega rocka o katerem še dandanes med ljubitelji eksperimentalne glasbe potekajo precej živahne debate. Številni glasbeni oboževalci so z mešanico nejevere in radovednosti sprejeli dejstvo, da sta se klaviaturski velemojster Keith Emerson in pevec/kitarist/basist Greg Lake leta 1985 odločila obnoviti imenitno ELP zgodbo iz sedemdesetih brez bobnarja Carla Palmerja, ki je tedaj, uradno zaradi obvez do pogodbe, rajši ostal član v tistem obdobju komercialno še vedno uspešnih AOR/art rock prvakov Asia.
Keith in Greg sta sicer želela videti za bobnarsko postavitvijo Billa Bruforda (ex-Yes, King Crimson, UK), vendar se slednji ni želel odpovedati svoji jazzovski skupini Earthworks, zato sta, po neuspešnih bobnarskih avdicijah, k sodelovanju (in uspešni, popolnoma naključni, zaokrožitvi 'ELP' kratice) privabila Emersonovega starega prijatelja Cozya Powella, še enega bobnarskega imenitneža, ki si je uspešno kariero izgradil kot član The Jeff Beck Group, znamenitih težkorockovskih skupin Rainbow, MSG in Whitesnake ter kot del projekta Phenomena, kasneje, po koncu njegove kratke ELP zgodbe, pa je bil tudi član Forcefield, Black Sabbath in sodelavec Queen kitarista Briana Maya.
Čeprav je Powell večino svoje dotedanje kariere preživel v sodelovanju z blues in hard rock glasbeniki, pa mu ni bil tuj niti jazz fusion in inštrumentalna glasba, kar je večkrat dokazal tudi znotraj svoje solo kariere. Zato ni imel nobenih težav pri vključitvi v Emersonovo in Lakeovo simfoprog zvočno vizijo, katera je pri ustvarjanju novega studijskega projekta, preprosto imenovanega kar »Emerson, Lake & Powell«, želela nadaljevati tam, kjer so končali klasični ELP, preden so se stvari konec sedemdesetih, recimo temu, nekoliko izrodile in so se leta 1979 na precej grenek način (začasno) poslovili.
Seveda sta Emerson in Lake, katerima je sodelovanje s Powellom vlilo nov zagon, vedela, da v osemdesetih ne bo mogoče ustvariti nove mojstrovine na nivoju »Tarkus« (1971) ali »Brain Salad Surgery« (1973), pa vendar je sloviti trio na koncu skupaj ustvaril nadvse soliden izdelek, ki je ob številnih trenutkih spominjal na njihove najboljše dni, pa čeprav je bil združen s tipično produkcijo osemdesetih za katero sta poskrbela Lake in Tony Taverner. Brez težav pri ustvarjanju novega materiala vseeno ni šlo, saj je Emersonov studio, ki je bil nastanjen v nekdanjem skednju, uničil nek nori traktorist, tako da so morali nekatere dele albuma posneti znova.
Prav tako so se stvari zapletle, ko je nekdo iz založbe Emersonu predlagal, da bi novi ELP posneli adaptacijo Holstove klasike »Mars, the Bringer of War«, katero je Lake dobro poznal, saj jo je nekoč izvajal kot član originalnih King Crimson. Emerson ni bil prepričan, da je to dobra ideja, sploh, glede na to, da se mračno obarvani »Mars« slogovno in ambientalno precej razlikuje od preostalega materiala na albumu, vendar ga je Powell uspel prepričati v nasprotno. Kljub temu, da »Mars« v izvedbi ELP niti slučajno ne doseže srhljivo-klavstrofobične intenzitete King Crimson verzije Holstove klasike, se presenetljivo dobro in prepričljivo drži v primerjavi s slogovno in ambientalno precej drugačnimi kompozicijami na albumu.
»The Score« je predstavljala tipično in karseda pompozno otvoritev albuma, ki je bila grajena okoli Emersonovega moog modular carstva ter nekoliko hecno obarvanega motiva, katerega so nekoč uporabljali za najavno špico pri TV prenosih japonske rokoborbe. Lake ni pozabil niti na to, da v besedilo mimogrede 'vtke' znameniti »Karn Evil 9: First Impression« verz »Welcome Back My Friends to the Show that Never Ends«. Z »Learning to Fly« se je ELP posrečilo ustvariti kratko, a zanimivo simbiozo med simfoničnim rockom in arena rockom, toda brez kakršnegakoli komercialnega naboja. Melodramatični »The Miracle« je imel, kljub temu da je Emerson tu večinoma uporabljal 'moderne' sintetizatorske teksture, klasičen ELP priokus, medtem ko je bil na tradicionalnem folk aranžmaju bazirani »Touch and Go«, glavni singel in najbolj komercialno delo na albumu. Po zaslugi pompoznega refrena in epskega glavnega motiva je bil relativno uspešen tudi na tedanjih lestvicah.
»Love Blind« je bila klasična power balada z Lakeom v odlični vokalni formi in rahlim AOR priokusom, ki je vsaj toliko kot na ELP spominjala na kakšno izmed bolj progresivnih stvaritev skupine Asia. Rahlo dolgočasni »Step Aside« je vseboval ponavljajoči se, jazzovsko-kabaretni motiv in barsko vzdušje, medtem ko je sijajna, zaključna power balada »Lay Down Your Guns« nastala v sodelovanju s Steveom Gouldom (Rare Bird), ki je prispeval bodrilno, pacifistično besedilo. CD verzija albuma je vsebovala tudi dve kvalitetni bonus skladbi, zanimivo, inštrumentalno priredbo pop hita »The Loco-Motion« iz leta 1962 ter solidno power balado »Vacant Possession«
»Emerson, Lake & Powell« je v času izida predstavljal pozitivno presenečenje in previdno vrnitev k stari ELP formi po precejšnji artistični blamaži konec sedemdesetih. Vsi tisti progrockovski 'pravoverci', ki so se bali, da bodo ELP šli po poti Yes in Genesis ter se začeli pretirano spogledovati s komercialno vabljivim svetom AOR-a in pop rocka so si lahko oddahnili, saj je šlo za povsem dostojen, čeprav nespektakularen progrockovski izdelek, vreden slovite ELP zapuščine iz prve polovice sedemdesetih. Po svoje je škoda, da zgodba s Powellom, ki se je leta 1998, pri petdesetih letih, tragično ponesrečil v avtomobilski nesreči, ni trajala dlje, saj so stara nesoglasja med Emersonom in Lakeom ponovno privrela na dan. Tehnično najbolj izpiljen rockovski klaviaturist je nato med letoma 1988 in 1989 sodeloval s Palmerjem in pevcem/multi-inštrumentalistom Robertom Berryem v kratkotrajnem bandu 3. Na ponovno, pravo ELP združitev z vsemi tremi originalimi 'sotrpini' je bilo treba čakati vse do leta 1991, medtem ko je bil »Black Moon« iz leta 1992 v marsičen slogovno nadaljevanje »Emerson, Lake & Powell« usmeritve.
na vrh