Da. Finski progresivni/power metalci so band zaštartali že daljnega leta 1984, vendar pa do (vsaj občutka) slave in prepoznavnosti niso prišli vse do časa, ko je mojster Timo Kotipelto priskakljal mednje, poprijel za mikrofon in pokazal, čemu se upravičeno lahko reče odlično petje (med drugim smo bili lahko sami priča temu vokalu že v Ljubljani, ko so konec novembra leta 2005 Stratovarius ogreli publiko pred zvezdami tega večera HammerFall).
Da se vrnem k novi izdaji, ki sliši na ime "Elysium". Luč sveta je ugledala pred dobrim tednom, točneje, dne 12. januarja 2011 in nam ponuja devet svežih, avtorskih komadov.
Prvi štiklc Darkest Hours je že pred izdajo samega albuma postal 1. Single in tako že v naprej predstavil obete za novi album, band pa v njem opeva negativizme sveta oziroma temne strani življenja in k njim, s pozitivno zvenečim refrenom dodaja pozitivne nagovore, ki povejo, da se vedno in povsod najdejo ugodne rešitve ne glede na situacijo.
Kar je za skupino kova Stratovarius predobro znano, je značilnost, da brez balad nikakor ne gre posneti albuma. Tako jih z začetnimi umirjenimi ritmi najdemo tudi na tej plošči kar precej, na trenutke že kar pretirano, a le pri nekaterih pride do stopnjevanja vzdušja, ki z vokalom kasneje upada in tako ponovno spremeni svoj temperament. Takšen tipičen primer je skladba Lifetime in a Moment, medtem ko pesem Under Flaming Skies brez zatikanja obstane v ušesih! Z dolžino treh minut in 51 sekund je hkrati tudi najkrajša skladba na celem albumu. Tretji in četrti komad na plošči (Infernal Maze ter Fairness Justified) spominjata na njihove starejše izdaje, predvsem na album "Elements pt.1", The Game Never Ends, pa na momente zveni prava kopija štiklca Hunting High and Low (album "Infinite"). Ponovno se tisti pravi progresivni power vrne proti koncu albuma, ko udarijo Stratovarius z Event Horizon in se zaključi s tihim odštevanjem proti ničli. Ko že misliš, da se je s tem album končal, se začne naslovni komad Elysium, ki je prava mešanica vsega kar band zna - od nihanj atmosfere skozi številne vzpone in padce, od počasnih melodij, pa izmenjave s hitrejšimi ritmi, od soliranja in kitarsko klaviaturskih solo dvobojev relacije Kupiainen/Johansson klaviatur! Vse lepo in prav da se fantje trudijo, a dolžina 18 minut za eno pesem je hočeš nočeš preveč, nasploh za izrazni domet kova glasbene dojemljivosti Stratovarius druščine, ki je preveč trivialna, šablonska in predvidljiva, da bi lahko v implantaciji epske zabele, raztegovala komade na več kot cca 7.00-8.00 minut v dolžino.
Trajanje celotnega albuma je skoraj 57 minut! V celoti ni slab album, le občutki so takšni, kot da smo vse to nekje že slišali! Brez presežkov torej, kot je to veljalo tudi za prejšnji album "Polaris". Sicer pa je le tega težko pričakovati in/ali celo zahtevati danes od Stratovarius, po tolikšni kopici izdanih albumov.
Vsekakor gre za poslušljivo celoto, bolj kot to pa nas verjetno zanima kako bo skupina zvenela na turneji, ki bo že čez nekaj dni obiskala tudi našo prestolnico in kjer si bodo Stratovarius delili oder z nemškimi legendami Helloween.
na vrh