Eloy: Eloy

Eloy so bili poleg Tangerine Dream gotovo najbolj priljubljena in najpomembnejša nemška progresivno rockerska skupina, ki je ves čas delovala izven običajnih nemških elektronskih okvirjev t.i. krautrock scene in je bila po svojem zvoku številnih ezoteričnih simfoničnih valovanj in ezoteričnih/znanstveno-fantastičnih besedilih bolj podobna britanskim prog rockovskim skupinam kot so bili denimo Yes ali Pink Floyd. Predvsem vplivu slednjih so v marsičem dolgovali svojo evolucijo v ene izmed vodilnih in najbolj dolgoživih predstavnikov space rocka za katere so bili med drugim značilna tudi bolj ali manj originalna znanstveno fantastična besedila ter koncepti. Že njihovo ime je bilo vzeto po futuristični rasi Elojev iz priljubljenega znanstveno fantastičnega romana H.G. Wellsa "Časovni stroj", čeprav je šlo na začetku bolj za odsev tedanje revolucionarno-utopično filozofije večine članov skupine med katerimi je kot inštrumentalist izstopal kitarist in pevec Frank Bornemann, ki se je po izidu njihovega istoimenskega prvenca uveljavil tudi kot njihov šef. Lahko rečem, da je bil eden izmed najboljših nemških (prog) rock kitaristov svojega časa in prav njegov prispevek je tisti, ki tale album vleče ven iz njegovega siceršnjega začetniškega povprečja.

Eloy so bili v času svojega prvenca zvokovno precej drugačen band kot pa na svojih naslednjih space rockovskih albumih. Njihov stil je bil bolj podoben eklektičnemu hard rocku (ali če hočete art rocku) skupin kot so bile Deep Purple, Led Zeppelin, Black Sabbath, Wishbone Ash ali Uriah Heep s številnimi udarnimi pasažami na kitari ter orglah in ta hard rockerski vpliv je bilo ponekod še dolgo občutiti tudi na številnih naslednjih albumih. Nekateri Frankovi udarni rifi so že na meji tega, da bi Eloy lahko označil celo za ene izmed pionirjev (nemškega) heavy metala. V besedilih je mogoče zaslediti naivni idealizem in revolucionarni naboj, kar ni presenečenje saj je bila tedanja inkarnacija banda del tedanje nemške študentske levičarske scene in nekateri člani na čelu s pevcem Erichom Schrieverjem so celo delovali v komunah. Povsem logično, da so bile radikalne slogovne spremembe po izidu prvenca neizbežne.

"Today" po uvodni psihadelični kaprici preide v energičen hard rock z melanholičnim vokalom in absurdnim besedilom. Glavna posebnost skladbe je predvsem Boernemannovo igranje kitare, kjer slednji postreže s številnimi udarnimi rifi in dobro solažo medtem, ko se Schriever odreže s svojimi "nanana" vokali, ki si jih je več kot očitno sposodil od Uriah Heep. Soliden uvod, čeprav nič kaj originalen. "Something Yellow", ki je z več kot osmimi minutami najdaljše delo na albumu je še eno delo z oblico klasičnih hard rockerskih motivov iz šole Uriah Heep, predvsem na kitari in klaviaturah. Po dokaj dramatičnem uvod na Wieczorkovem klavirju nastopi energičen rifing in ritem, katerega se ne bi sramoval noben hard rock/heavy metal tega časa. Schriever tu poje s poudarjenim soul vokalom, čeprav je v tem precej povprečen, a za običajne nemške razmere kar dober. V zaključku nastopi daljši bluesy jaming z okusnimi pasažami na kitari. Sledi naslovna skladba "Eloy", ki se začne kot soliden hard rockerski antem z zanimivim rifom in Heepovskim vokalom. Glavna posebnost te skladbe je nepričakovana inštrumentalna sekcija s tolkali in zelo dobro solažo na bobnih. Na precej temačnem "Song Of Paranoid Soldier", ki se je očitno nanašal na vojno v Vietnamu, Eloy ponovno postrežejo s težkimi kitarskimi rifi, mogočnimi prehodi na bobnih in dramatičnim vokalom. Dokaj povprečna stvaritev, a Frank ponovno postreže s sočno solažo. Končna sekcija po zadnjem prehodu je že tako brutalna, da bi jo lahko mirno označil za pristni heavy metal. "Voice Of Revolution" je še en energičen hard rocker z naivnim besedilom, kjer ne morejo prikriti svojih več kot očitnih blues/hard rock vplivov, zlasti na vokalu in kitari. Na epski pol-baladi "Isle Of Sun", ki je po mojem najboljše delo na albumu in še najbližje njihovi bodoči space rockovski usmeritvi, se naposled pošteno pretegne tudi klaviaturist Wieczroke, ki poskrbi za čudovite simfonične pasaže na orglah, katere se odlično prepletajo s Frankovimi kitarskimi pasažami in tvorijo epsko vzdušje. Še posebno pa se izkaže Schriever, ki ponudi najboljšo vokalno predstavo na albumu, čeprav ne more prikriti vpliva Davida Byrona. Tu Eloy končno zaživijo kot perspektivna (progresivno) rockovska skupina ter ponudijo največjo mero originalnosti glede na klasični hard rock, ki prevladuje na albumu. Zaključna "Dillus Roady" pa je ponovno še ena solidna klasično rockerksa/blues rockovska stvaritev pod vplivom Uriah Heep. Besedilo se nanaša na enega izmed njihovih oskrbovalcev odrske opreme. Tu presenetijo z uporabo zelo dobrega bluesy kitarskega rifa ter s prepletom med zvokom hammondk ter ritmom. Rezultat je rahlo podoben motiv kot ga vsebuje Uriah Heep klasika "Gypsy". Dramatična sekcija z žgočim rifom, hammondkami in melanholičnim vokalom bo všeč vsem ljubiteljem blues/hard rocka. Drugi del albuma je nekoliko boljši od prvega kar kaže na to, da so bile skladbe najbrž ustvarjene in posnete v istem vrstnem redu kot se nahajajo na albumu saj se iz ene v drugo opazi vse večji kompozicijski napredek.

"Eloy" je bil kljub temu, da gre za soliden prvenec, ki je v marsičem temeljil na Frankovem obvladovanju električne kitare ter se ponaša s statusom enega izmed ključnih albumov za odkrivanje korenin nemškega hard rocka/heavy metala, daleč od kasnejšega, meni precej bolj všečnega space rockovskega stila. Poleg pomanjkanja originalnosti ter več kot očitnega vpliva drugih skupin z Uriah Heep na čelu je večina kompozicij na albumu vse preveč razdrobljenih, ponekod kot, da se ne bi mogli odločiti med hard rockersko neposrednostjo in eksperimentiranjem, ki pa vedno ne obrodi najboljših rezultatov. Vseeno soliden začetek njihove dolge poti in boljši debut od marsikatere izmed bolj znanih skupin tistega časa, ki bo všeč vsem ljubiteljem dobrega klasičnega hard rocka. Boernemann je po odhodu Schrieverja in bobnarja Drahta postal tudi glavni pevec in do izida naslednjega albuma, ki je bil velik korak naprej, so Eloy pošteno prevetril svojo zvočno in lirično podobo.