Electric Light Orchestra: ELO 2

Electric Light Orchestra so pred izidom drugega albuma, preprosto imenovanega kar "ELO 2", naredili ključno potezo svoje celotne kariere. Potem, ko so na svojem imenitnem prvencu demonstrirali svojevrstno avantgardno mešanico večplastnih simfoničnih aranžmajev in melodičnega rocka pod neprikritim vplivom The Beatles, je prišlo do neizbežnega spopada egov med obema vodjema skupine, Jeffom Lynneom in Royem Woodom. Šlo je za spopad različnih glasbenih vizij glede prihodnosti skupine. Lynne je želel, da bi skupina bolj poudarila svojo melodično rockovsko stran medtem, ko je ekscentrični Wood zagovarjal nadaljevanje avantgardne usmeritve. Slednji je na koncu popustil, odnesel kovčke ter ustanovil lastno glam rock zasedbo Wizzard v kateri je nadaljeval svoje ekscentrične glasbene vizije, čeprav je z njimi vedno ostal na robu obskurnosti ter se popolnoma odpovedal vsakršni možnosti komercialnega uspeha. Medtem je Lynne prevzel vajeti ELO in jih od tedaj ni več izpustil iz svojih rok (če odštejemo kratkotrajni eksperiment pod imenom ELO II v prvi polovici 90-ih).

Lynne je ELO, začenši od "ELO 2" naprej, pod svojim vodstvom popeljal v zlato dobo, saj ni bil samo odličen pevec in multi-inštrumentalist, temveč tudi izjemen zvočni perfekcionist, ki je produkciji njihovih albumov namenil ogromno časa in poskrbel, da je ta postala ena izmed najboljših v primerjavi z drugimi (prog) rockovskimi skupinami tistega časa. "ELO 2" naj bi se prvotno imenoval "The Lost Planet", toda ta koncept so po Woodovem odhodu zavrgli in se odločili za precej enostavnejši naslov. Čeprav v zahvalah niso navedli njegovih zaslug, je Wood posnel čelo in bas delnice na skladbah "In Old England Town (Boogie No 2)" ter "From The Sun To The World (Boogie No 1)". Wooda sta v vlogi čelista zamenjala klasično izurjena čelista Colin Walker ter Mike Edwards. Medtem je Wif Gibson na violini zamenjal originalnega violinista Stevea Woolama. Vlogo klaviaturista je prevzel Richard Tandy. Mike de Albuqerque pa je na basu razbremenil Lynnea, ki se je tako lahko še bolj osredotočil na igranje kitare. ELO so šele s prihodom omenjenih glasbenikov zares zaživeli kot skupina in ne več kot skupni projekt Lynnea in Wooda. Kot zanimivost naj navedem, da je Lynne v tem času kot Woodovo zamenjavo v ELO vabil nikogar drugega kot legendarnega pevca/basista Glenna Hughesa (ex-Trapeze, Deep Purple, Black Sabbath) vendar se to na srečo ELO in Deep Purple ni zgodilo.

Vseh pet skladb na albumu je bilo daljših od običajnih rock standardov in so vsebovale številne melodične orkestralne aranžmaje. Poleg njihovega prvenca je bil to nedvomno njihov komercialno najmanj dostopen album, čeprav se je duhovita priredba "Roll Over Beethoven", v originalni izvedbi Chucka Berrya, prebila med največje britanske hite tistega leta. ELO se nikoli niso kaj dosti trudili slediti izročilu prvakov simfoničnega progresivnega rocka, ki so svoj navdih po večini črpali pri klasičnih skladateljih iz 19. stoletja in tistih z začetka 20. stoletja. Njihovi bogati orkestralni aranžmaji na godalih in klaviaturah so bili večinoma baročne narave ter so sledili osrednji melodiji rockovskega okostja posamezne skladbe. Improvizacije so bile že v tem času v njihovi glasbi povsem zanemarljive in jih skorajda ni bilo. Če bi večini izmed skladb na "ELO 2" odvzeli orkestralne aranžmaje bi dobili energične melodično rockovske stvaritve, a bi na ta račun skupino oropali enega izmed ključnih elementov njihovega prepoznavnega zvoka. Melodičen pristop, dostopnost posameznih aranžmajev in bleščeča produkcija so bili že tedaj med glavnimi sestavinami recepta za njihov kasnejši siloviti komercialni uspeh.

Na dramatični uvodni stvaritvi "In Old England Town (Boogie No 2)", ki je s svojo rahlo obskurno strukturo slogovno nadaljevala tam, kjer je končal prvenec, ni bilo mogoče preslišati energičnega Woodovega prispevka na čelu. Skladbo namreč odpre mračen in srhljiv rif na kitari ter čelu, ki se skozi kompozicijo še večkrat ponovi. To in še nekateri obskurni aranžmaji na godalih celo nekoliko potegnejo na King Crimson, kar jo je od vseh skladb na albumu delalo še najbližje nekaterim stvaritvam znamenitih progresivno rockovskih skupin. Lynne in druščina so, po pričakovanju, precej umirili začetno obskurno vzdušje s subtilno in precej melanholično balado "Mama", ki zagotovo sodi med ene izmed njihovih najlepših stvaritev. Tu poslušalca očarajo predvsem njena melodična, a kompleksna struktura z melanholičnim Lynneovim vokalom ter nadvse okusnimi orkestralni aranžmaji, ki ob vsakem poslušanju zbujajo neko posebno nostalgijo.

Sledi ena izmed najbolj znanih ELO klasik, odlična priredba Berryeve "Roll Over Beethoven", katero so Lynne in tovarišija preoblikovali na povsem unikaten način tako, da so iz nje ustvarili skladbo s popolnoma drugačno naravo od izvirnika. Preuredili so jo predvsem s pomočjo dramatičnih in temačnimi aranžmajev na obeh čelih in violini pa tudi z uvodom, ki je vseboval osrednji motiv iz Beethovnove Pete simfonije. Še posebno dobro so izvedli prehod iz omenjenega klasičnega motiva na honky tonk/rock'n'roll sekcijo, ki izhaja iz Berryevega izvirnika. Skladbo pa so poleg izvrstnih orkestralnih aranžmajev obogatili še Bevanovi dramatični prehodi na bobnih in Lynneovi žgoči kitarski rifi skupaj z njegovo dramatično kitarsko predstavo. Za zaključek skladbe so še enkrat ponovili osrednji motiv Pete simfonije. Ta odlična priredba je bil njihov drugi single in drugi hit, ki se je prebil med najuspešnejše skladbe tistega leta ne samo v njihovi domovini, temveč tudi v ZDA. "Roll Over Beethoven" je z leti postala zaščitni ELO antem ter obvezen zaključek vseh njihovih koncertnih nastopov.

Odlični ep "From The Sun To The World (Boogie No 1)" odlikujejo številni dramatični simfonični aranžmaji, poskakujoč, skorajda boogie ritem in Lynneova kameleonska vokalna predstava. Po nežnem uvodu sledijo številni udarni rifi na kitari ter pompozni aranžmaji na godalih in klaviaturah. V skladbi se nahajajo številni nepredvidljivi orkestralni preobrati iz energičnih v nežnejše sekcije, ki ustvarjajo izjemno razgibano vzdušje. Skladba večkrat popolnoma spremeni svojo naravo. Z njo so ELO ustvarili eno izmed svojih najbolj razgibanih stvaritev sploh. Zaključna epska mojstrovina, več kot 11-minutna "Kuiama", je ena izmed tistih ELO poslastic, kjer so se spet nekoliko bolj približali dosežkom ključnih simfoničnih progresivno rockovskih zasedb tistega časa. Po preprostem in skorajda zaspanem uvodu nastopijo izvrstni orkestralni aranžmaji na čelu in violini, mogočen kitarski rif in odlična Lynneova vokalna predstava. Vse to ves čas ohranja njeno osrednjo melodično strukturo. Čeprav vse skupaj zveni precej preprosto in dostopno so posamezni aranžmaji bolj kompleksni kot bi večina pričakovala. Po prvem prehodu kompozicija zaide v popolnoma drugo vzdušje. Tu nastopijo izvrstni melanholični aranžmaji na kitari, obeh čelih, violini ter klaviaturah, ki se pretakajo med posameznimi bobnarskimi prehodi. ELO so se za zaključek albuma še enkrat izkazali kot mojstri kombinatorike veličastnih orkestralnih aranžmajev, dramatičnih prehodov in izjemne subtilnosti.

"ELO2" je bil brez dvoma eden najboljših albumov v zgodovini te imenitne art rockovske skupine, kateri ni skrival svojega spogledovanja z nekaterimi najboljšimi elementi simfoničnega prog rocka. Morda gre celo za njihov najbolj popoln izdelek kar se tiče umeščanja ELO med progresivno rockovske skupine. Kot tak bi moral še danes navduševati tako ljubitelje njihovih kasnejših, bolj pop rockovsko obarvanih stvaritev, kot tudi tiste, najrazličnejšim eksperimentalnim glasbenim oblikam, vselej naklonjene glasbene gurmane, ki obenem cenijo tudi občutek za dobro melodijo. Lynne se je dobro zavedal, da z Woodovo zapuščino ne gre kar na hitro in popolnoma opraviti, zato je ohranil nekatere najboljše ideje z njihovega prvenca ter jih obogatil na račun novih dodatnih inštrumentalistov. Njihova nova kombinacija dveh čelistov in violinista se je na "ELO 2" izkazala za zmagovito in skupina je tudi na naslednjih albumih sledila temu osrednjemu receptu, ki jim je ponavadi vselej zagotavljal uspeh pri kar se da širokemu, a tudi zahtevnemu glasbenemu občestvu.