Težko verjeti, da se v današnjih časih, ko se pogreva veliko glasbene juhe in nam vladajo bandi starega kova kot so: ACDC, Aerosmith, Guns' n' Roses in podobni; lahko na sam vrh povzpnejo relativno mlad band iz Irske po imenu Biffy Clyro. Skupina je nase opozorila že z albumi kot so Opposite, Only Revolution, in Puzzle. Vsi trije so bili uvrščeni zelo visoko na britanski lestvici albumov. Po dvo letnem premoru od zadnjega Opposite, so fantje ponovno zakorakali v studio in posneli "Ellipsis". Sedaj ni več dvoma, da so eden najbolj vročih bendov na planeti. "Ellipsis" je album, ki je takoj poskočil na vrh britanske lestvice. Fantje se lahko pohvalijo tudi, da bodo leta 2017 stopili na oder kot eni glavnih nosilcev festivala Download.
Gre za ne pretirano dolg album saj traja le slabih 40 minut, kar je na nek način logično, saj je bil predhodnik izdan kar na dveh CDjih in je trajal 77minut in 45sekund. Naslovna stran kaže na beli podlagi akt vseh treh članov banda, kar je nedvomno dobra poteza za pridobivanje pozornosti ženskega poslušalstva.
Začne se s prvim singlom, ki je bil predstavljen svetu pred izidom ploščka, z naslovom The Wolfs Of Winter. Poslušalec takoj dobi dozo mogočnega zvoka, ki ga je band sposoben. Zvok je vrhunsko obdelan, šokanten in enostavno perfekten. Že kar malo preveč perfekten. V vsej svoji kompleksnosti je komad zelo poslušljiv. Dobimo občutek kot, da bo band že vse povedal prav tu. Sestavlja ga veliko različnih občutkov in riffov. Sporočilo samega besedila te skladbe, pa deluje nekoliko »privlečeno za lasje«, saj smo bili v preteklosti deležni veliko boljše metaforike Simona Neila. Po komadu pride melodija, ki lepo teče. V naslednji Friends And Enemie se »besedilo-tvorec« malo bolj znajde, a še vedno ne prepriča popolnoma. Prikradejo pa se prvi občutki, da zna biti novi album bolj v pop usmerjen. Komad ima relativno dolgočasno podlago, a zvok še vedno prepričuje.
Naslednji je Animal Style. Verjetno najboljši komad albuma, ki prikaže Biffy-je v pravi luči in človek počasi dobiva upanje za poslušanje preostanka. Surovost Fender Stratocaster kitar dobro povežejo z temo porednih fantov. Bi se reklo, da se zvok in slika popolnoma ujemata. Eden boljših komadov zadnjih let. Sledi nepričakovana postaja. To je Re-arrange. Dame in gospodje to je verjetno najboljši primer kako napraviti res izvrsten komad z minimalizmom. Čeprav je besedilo direktno, nič ne moti. Hipnotično pozabimo na vse kar smo poslušali do sedaj. Komad si zasluži vse možne zvezdice, saj je prava mera vsega in verjamem, da se bodo punce strinjale z menoj. Album deluje kot, da bo album postajal iz komada v komad vedno boljši, a se z Herex in Medicine vse spremeni. Napol baladi, napol ne. Sicer nekateri deli komadov nakazujejo, da se morda zadeva še odpre a žal ne pridemo do zadoščenja. Čaka nas ponovni poizkus bolj udarnega zvoka z On a Bang, ki enostavno ni dovolj dober, da bi popravil okus predhodnikov. Morda tudi zaradi malo ponesrečenega besedičenja. Dobivamo občutek kot, da je album bil napisan malo na silo, saj je občutek o slabi metaforiki kar naprej prisoten. Stvari se samo še slabšajo s komadom Small Wishes. Z njim ni nič narobe. Je odličen komad za morda The Proclaimers ampak ne za band takega kova kot so Biffy Fuckin' Clyro. Začne se kot božični komad, a je žal »zvončkljanje« uporabljeno z nekim drugim namenom.
Sedaj res že komaj čakamo, da bo albuma konec in tu je Howl. Po mojem skromnem mnenju eden od štirih komadov vreden poslušanja in je res vrhunske kvalitete v vseh pogledih. Človek se vpraša kako lahko vse ostalo tako slabo izpade? Je res Simon vložil vso energijo v peščico komadov na albumu, ostale pa pustil na cedilu? Howl je odličnega besedila, svežega zvoka in iznajdljivih vokalnih linij. Sploh back vokalnih linij. Bravo fantje!
Sledi še zasanjani People, katerega se poslušalec niti nima volje spravit poslušat. Don't Won't Can't je pa še eno od zadnjih upanj albuma. Srednje dober komad, ki ima melodijo, da zleze pod kožo a žal nikakor ne prepriča v svoji zgradbi.
Sledi še nekaj eksperimentiranja v In The Name Of Wee Man. Solidno! Marsikdo bo rekel, da je ta tudi vreden poslušanja toda me kot poslušalca preveč zmede. Refren dobro zapelje in dvigne kocine. Zgradba deluje čudno, v njej pa se prepleta veliko občutkov tako kot v prvem komadu The Wolfs Of Winter. Takrat to ni motilo. Morda imamo samo slab priokus od celotnega album.
Biffy Clyro - Wolves of Winter (uradni video):
na vrh