Slovenski jazz rock fusion je bil vselej močan in prepričljiv. Od pamtiveka. Slovenska skupina, ki črpa v rocku, že dolgo ni zvenela tako šegavo, optimistično, pozitivno, da ne rečem kar norčavo, kot to velja v primeru Elevators. Res, da je njihov drugi plošček izšel leta 2008 in da izvod »Elevators« ni recenzentsko aktualen - pa vendar bolje zdaj, ko smo se v uredništvu RockLine le dokopali do izvoda, kot nikoli. No letos, leta 2012, pa je izšla tudi koncertna »Izštekani«. Verjetno pa se bomo dokopali do njega spet čez kaka štiri leta.
Elevators so, lahko rečemo, za slovenske razmere nekakšna super zasedba, ki jo tvorijo štirje vrhunski glasbeniki. Klaviaturist Davor Klarič, ki ga mnogi poznate iz skupine Šank Rock, prvi bas skupine Siddharta Jani Hace, Sergej Ranđelovič (preveč sodelovanj, da bi našteval) na bobnih in njegov Jararaja kolega in novo prišlek v skupini kitarist Robi Pikl (na odrih Manouche, Magnifico, Neisha, Jadranka Juras, Drago Ivanuša, Janez Dovč in v studiu Jan Plestenjak, Andrej Šifrer, Nina Badrič,..). Album »Elevators« predstavi nove Elevators v še višji predstavi obče multifacetnosti glasbenega intelekta in genija, ki ga nenehno izzivajo. Dinamita ne zmanjkuje, idej pa se je v sedmih letih po izidu prvenca »Elevator Music« nabralo vse polno.
Kljub desetletnemu obstoju gredo albumi Elevatorsem počasi od rok. Na začetku je sicer izgledalo drugače, ko je izšel takoj leta 2001 prvenec »Elevator Music«, potem pa smo čakali kar (pre)debelih sedem let na njegov naslednik. Skupina je na prvencu izkazala, da nosi njena glasba velike razvojne potenciale. Ne nazadnje - gostovanja Primoža Grašiča in Roka Goloba niso nekaj, kar bi priplavalo po župi.
»Elevators« je za nekaj stopnic nadgrajeni prvenec in v tem oziru je dobro, da smo nanj čakali sedem let. Že samo prihod Robija Pikla na mesto kitarista daje skupini odskočno desko, da se zavihti naproti novi glasbeni transformaciji sebi lastnega artizma. V zdravem razvoju art rock zasedb navadno na kitaristih bodisi vse raste ali pada. Pikl je tipična zgodba o izraznem prehodu Elevators na nek nov kvalitativni nivo, skoraj enako pomemben kot tisti za Yes, ko se jim je leta 1970 priključil Steve Howe. Ko je skupina skupaj zato da uživa in da svobodno niza ideje, ki se ji porajajo, in to brez obremenjevanja s posnemanjem trendov ali hlepenja po komercialnem uspehu, je zdrav razvoj skupine ob prihodu tako pronicljivega, vsestranskega in genialnega talenta, kot je Robi Pikl, povsem logična in naravno sprožena reakcija.
Glasbena srž instrumentalne improvizacije in vodenja osnovnih fraz – motivov, ohranja absolutno prednost pred občasno integracijo vokalov. Prva skladba »Bob Miller« je prava jazz rock fusion poslastica s progresivno noto, ko pa načne prvi solo Klarič, postane jasno da bi se takšnega glasbenega okolja, kot ga razvija skladba, razveselil tudi kakšen Derek Sherinian, ko bi iskal ideje za svoj samostojni studijski album. Večplastno podobo te skupine razkriva naprej »funky retro seventies disko jazz prepognjenka« Prva Pomoč, kjer skupina odlično vokalno reši situacijo in ponudi albumskega kandidata za hit single. Pikl se predstavi vokalno, ostali ga mojstrsko harmonizirajo v spremljevalnih vokalih. V takšnih melodijah pa si ni težko predstavljati značilnega vokala Janeza Bončine Benča iz zlatih časov slovenskega »mainstreama« (sedemdeseta, osemdeseta). Še več. Ko slišite »Prva Pomoč«, boste duo Da Phenomena hipoma prerasli, pričeli pa boste segati po starodavnih stvaritvah funk in fusion od Stevie Wonder-ja do Herbie Hancock-a itn… »Orao javi se« (naslov za vse ljubitelje Jugoslovanske eskadrilje) utrjuje začrtano jazz rock fusion platformo otvoritve albuma. »Hišni ljubimec« prikupno občuje z latino melosi in ritmi, če pa bi bil v nadaljevanju ploščka Harry Belafonte Ajdovec, bi skladal v slogu skladbe »Skuoči, skuoči« – to je genialna burleska, ki jo kar razganja od lucidnosti. Zabelo pa v ta skrajno simpatični Elevators štrudl prispeva tudi Janez Dovč na harmoniki. Tu je izjemen jazz rock fusion briljant tipa »Mladi metri« v nadaljevanju albuma, ki bi bil z lahkoto uvrščen na mesto otvoritve albuma, skupina pa na njem, kot tudi pred koncem z »White Apple Jam« in »A Freaky«, le poglablja noto nepredvidljivega, do mere celo spontanega nizanja dogodkov na tem visoko dinamičnem albumu. Zaključna skladba »Čedo ljubavi« pripelje na vokal »Dan D-jevega« Tomislava Jovanoviča - Tokca, ki s svojim zasanjano čutečim vokalom v funkoidno gravuro okolja glasbene spremljave prida občutek šansona, ki umiri album v zaključku. Posrečena kombinacija! Tokčev vokal se v takšnem okolju obnaša precej drugače, kot smo ga vajeni v glasbi Dan D. Tu je še cel kup malenkosti, ki dražijo in vzbujajo sline med poslušanjem in ta album vam ne bo pustil dihati niti delček sekunde. »UFO Race« simulira s posebnim učinkom robotsko govorico! Zvok, ki je za to uporabljen, pa nemara celo prihaja iz basovskega vah-vaha, kar bo morda nekoč potrdil ali zanikal Jani Hace, ko bo dal za RockLine kak intervju.
In še nekaj je res! Elevators so pojem kvalitete, ki je postavila izrazno letvico zelo visoko. Vprašanje je, katera skupina jo bo dosegla ali presegla. Gre za skupino, ki ima vse. Izdelano art karizmo, izredno srž interpretacije, izzivalno nevsakdanjost. Vse česar se dotakne, seva občutek popolnosti in strogo začrtanega perfekcionizma. Preprosto. Tu je toliko kilometrine in izkušenj, ob brezsramnem izžarevanju glasbenih talentov kvarteta, da očitno Elevators ne morejo ustreliti mimo. Obenem je osnovni predpogoj izpolnjen. Delavna kemija med fanti je izjemna, kar pomeni, da so v ekipi pravi ljudje na pravih mestih.
Elevators so v februarju 2012 izdali novi single »V aorto«. Na svojo prezenco so učinkovito opozorili na posebnem koncertu - kot predskupina Keane, ko se je v sklopu njenega nastopa zavrtela na odru srenja estradnikov slovenskega mainstreama (konec letošnjega oktobra v Hali Tivoli). Upajmo, da spravijo od sebe čim prej novi studijski album. Po tem, kar izkazuje »Elevators«, lahko pričakujemo še več genialne dražljivosti, s katero se boste dolgo časa krmili vsi glasbeni navdušenci posebej pikolovsko razvajenih ušes, ki zahtevajo zase le najboljše. Elevators so za slovenske razmere definitivni presežek glasbenega artizma in Glenn Hughes bi jih prav rad vzel na svetovno turnejo v vlogi spremljevalne ekipe. Le izvedeti mora zanje.
na vrh