Stratovarius: Elements - Pt. 1

Finske power metal institucije Stratovarius res ni potrebno na veliko predstavljati, saj gre za enega izmed najbolj cenjenih in uveljavljenih evropskih power metal bandov, ki imajo v svoji domovini že kulten status in nekaj albumov, ki so pomembno vplivali na razvoj evropskega power metala. Če izvzamemo LP "Intermission (2001)" je to njihova prva plošča po letu 2000, ko je izšla zelo dobra "Infinite" in po tem krajšem odmoru se zdaj vračajo z nekoliko ambiciozneje zastavljenim projektom imenovanim "Elements", ki bo izšel v dveh delih.

Prvo delo na albumu, ki je izšlo tudi kot single, je "Eagleheart". Gre za pravo polomijo (sploh v primerjavi z recimo "Hunting High And Low" s prejšnje plošče). V njem ni zaznati tiste prave energije, ki je sicer značilna za večino njihovih uvodnih del saj izpade vse preveč monotono in neizživeto. Popolnoma zgrešen uvod v ploščo, ki ga ne reši niti njihov že na daleč prepoznaven zvok. Res; le kaj so želeli povedati z njim?

"Soul Of A Vagabond" ima sicer zanimiv uvod, ki pričara dobro vzdušje in postreže z dobrim prepletanjem Tolkkijeve kitare, Jensovih klaviatur in bobnov Jörga Michaela (ta se sicer skozi album pretirano ne pretegne kar je v nasprotju z njegovim renomejem enega najboljših metal bobnarjev zadnjih let). Vse to je ena glavnih odlik tega banda. A, kaj ko se že kmalu skvari prek dramatičnega vendar zoprnega refrena, kateri je popolnoma zgrešen in sploh ne sodi znotraj všečne zvočne podlage.

"Find Your Own Voice" pa je že nekaj drugega in eden izmed najsvetlejših trenutkov plošče. Kotipeltovo na moč emocionalno petje, divje Tolkkijeve solaže in Jensove vragolije na klaviaturah, ki drvijo v nezmanjšanem tempu vse do konca obudijo tiste Stratovarius, ki so si zgradili svoje ime. Zagotovo najbolj udarna stvaritev albuma.

Tudi "Fantasia" ni slaba saj nas že na začetku pričakajo dobro odigrane harmonije obeh glavnih inštrumentalistov, Tolkkija in Johanssona, čemur sledi Kotipeltov kristalno čisti vokal. Nekje na sredini se začne Kotipelto v besedilu spraševati "kako bi lahko bilo na tem svetu, če ne bi bilo več vojn, bolezni, cerkev, religij, ipd., temveč le tvoja lastna resnica" - skratka popolna fantazija. Tovrstna poezija predstavlja pomemben razkorak med njimi in večino ostalih power metalskih skupin, ki raje prepevajo o vitezih, palčkih in zmajih. V zaključku po ostrem prehodu sledi še čudovita tercetna melodija, ki se kasneje dopolnjuje s korektnimi refreni.

"Learning To Fly" me je nekako prepričal, da konec koncev, če "Elements-Pt.1" že ni na ravni prejšnjega albuma, vsekakor ni podpovprečna stvaritev. Čeprav smo osnovno podlago že neštetokrat slišali pa Stratovarius poskrbijo, da skladba, ki bi bila v režiji kakega drugega power metal banda popolnoma klišejska, zaživi kot eno najbolj energičnih na plošči. Tako iz tipične power metalske himne nastane instrumentalno kompleksno delo, ki buta od pozitivne energije. Vsekakor delo, katerega vzdušje ni primerno za zagrenjene duše.

Za opazen kontrast poskrbi "Papillon", ki nas prenese v nek hladen in žalosten svet, kjer nas dočaka ženski pevski zbor. Kotipelto je tu ponovno jezen, a tudi žalosten. Z barvo vokal uspe narediti dobro vzdušje zlasti, ko se kompozicija dokončno razvije v klasično balado. Gre za najbolj melanholično skladbo na celi plošči, ki nekoliko spominja na "Mother Gaia" (Infinite, 2000).

"Stratofortress" je navit inštrumental, ki je tisti vezni del plošče, kjer se Tolkki z vsem užitkom izživlja na svoji kitari v slogu samozadostnega kitarskega vikinga Yngwieeja Malmsteena. Delo med drugim vsebuje elemente nekakšne ruske poskočnice, zaključijo pa ga Jensove orgle. Za to skupino precej kompleksna, vendar zelo solidna stvaritev.

Zato pa me ni uspel prepričati naslovni ep "Elements" od katerega sem pričakoval dosti več. Ko vsaj ne bi vseboval morbidnega zborovskega refrena "Elements- wind, fire, water!", ki se ponavlja skozi celotno trajanje kompozicije. Veliko boljše bi bilo, če bi refren nastopil samo v vlogi spremljevalnih vokalov ali da bi bili ti vsaj odpeti na drugačen način. Čeprav vsebuje tudi nekaj dobrih, daljših inštrumentalnih sekcij, nam da zaključek skladbe občutek, kot da bi še nekaj manjkalo, saj se konča z izjemno hitrim iztekom.

Prava čustvena poživitev pa je zadnje delo na albumu "A Drop In The Ocean". Izredno emocionalna skladba, ki poteši razočaranje po njeni predhodnici, saj ji uspe pričarati tisto pravo vzdušje in melanholiko, ki je ponavadi potrebna za uspešen konec plošče skupine kot so Stratovarius. Zelo lepa melodija se konča s šumenjem valov.

Stratovarius so na "Elements-Pt.1"  celo bolj udarni kot na prejšnji plošči, saj tu poleg orkestralnih elementov pridejo bolj do izraza, ne samo Tolkkijeve mojstrovine, pač pa tudi Kotipeltovo veliko bolj agresivno petje, kar je sicer nekoliko nenavadno, ker se po drugi strani s plošče v ploščo vse bolj oddaljujejo od power metala v svet progresivnega metala. Kljub temu, da tudi oni niso imuni proti največji bolezni power metalskih bandov - ponavljanjem - pa je nova plošča vsekakor precej drugačna od prejšnje. Je nekoliko bolj kompleksnejša in zahteva več časa, kar ponavadi odlikuje artistično kvalitetnejše izdelke. Kljub nekaterim slabšim trenutkom so Stratovarius na "Elements-Pt.1" dokazali, da so še vedno pripravljeni eksperimentirati, kar je le redkokdaj slabo, čeprav v svetu žanra, ki ga zastopajo to vedno predstavlja nemalo tveganja.