»EleKtrik: Live in Japan« je koncertni album, katerega so britanski progresivno rockovski prvaki King Crimson posneli med japonsko turnejo leta 2003, ko so promovirali tedaj aktualni studijski dosežek »The Power to Believe« (2003). Na njem prevladujejo izvedbe z albumov »The Power to Believe« ter »The ConstruKction of Light« (2000), edina izjema je balada »One Time«, katera je originalno izšla na »Thrak« (1995). Nihče kdor pozna lik in delo teh legendarnih progresivno rockovskih pionirjev ne bi smel biti preveč presenečen, da med naborom izvedb, ki se nahajajo na »EleKtrik« ni moč najti niti ene dolgoletne klasike, saj se King Crimson na vse kriplje izogibajo izvajanju le teh ter s tem morebitni nevarnosti, da bi zapadli v neko predvidljivo koncertno rutino. Ponavadi imata na koncertih vedno prednost zadnja dva studijska albuma, medtem ko se le redkokdaj spomnijo na stvaritve, ki so nastale pred več kot dvema desetletjema. Odsotnost King Crimson zimzelenov na »EleKtrik« za vse, ki poznajo njihovo dolgoletno filozofijo torej sploh ni mogoče prepoznati kot minus.
Poglavar skupine, briljantni in ekscentrični kitarist Robert Fripp, živa legenda progresivnega rocka in poleg Briana Ena verjetno največji glasbeni inovator na področju ustvarjanja ambientalnih zvočnih zaves, katere sam imenuje 'soundscapes', je namreč trd diktator, ki nikoli ni trpel morebitnih odstopanj od strogega reda in discipline in brezbrižnost do starejšega glasbenega materiala na aktualnih koncertnih nastopih je samo ena od njegovih 'desetih božjih zapovedi'. Tega so se preostali trije (ameriški) člani King Crimson postave, ki je v studiu in na odrih delovala od leta 1999 do 2004, zelo dobro zavedali. To se lahko sliši na sleherni koncertni izvedbi tega posnetka, kjer razen sredi posameznih improvizacij, se pravi tam, kjer je Fripp vedno spodbujal lastno ustvarjalnost in prosti pretok idej, strogo sledijo zapovedanim ritmičnim formam, katere so ves čas v idealnem sozvočju z melodramatičnimi zvočnimi valovi strogega kitarskega poveljnika.
Za briljantnega ameriškega kitarista in pevca Adriana Belewa, edinega človeka, ki je s Frippom kot dolgoletni član King Crimson v presledkih zdržal več kot tri desetletja, pa še to predvsem po zaslugi njegove neizmerne lucidnosti in posebnega humorja, je bil ta koncertni nastop še en nov izziv med katerim je uspešno razporedil svoj izjemni pevski talent ter kitarske improvizacije pri katerih ni varčeval z uporabo zanj značilnih zvočnih efektov s katerimi poustvarja najrazličnejše, ponavadi precej absurdne zvoke. Ubijalska ritem linija v podobi Belewovih ameriških vrstnikov, basista, igralca Chapman sticka in Warr kitare (soroden inštrument kot stick) Treya Gunna ter bobnarja Pata Mastelotta je v tem večeru ponovno garala s polno paro in še enkrat več dokazala zakaj je veljala za najtršo v zgodovini te legendarne skupine.
»Introductory Soundscape«, Frippovo milozvočno uvodno ustvarjanje zvočnega zidu, ki zveni kot počasno in nežno raztezanje svilene preje se prek kratke »The Power to Believe« a cappelle prelije v brutalni inštrumental »Level Five«, kjer si math metal, avantgarda in fusion podajo roke in poslušalca po ambientalni plati popeljejo v neusmiljeni svet brezčutnega neoliberalizma sredi katerega vladajo zakoni kapitala in kjer je, pod budnim očesom Velikega brata, človek človeku nenehno volk. »ProzaKc Blues«, prva vokalna izvedba v tem večeru, na kateri 'zaspani in tečni' Belew znova navduši v vlogi izjemnega vokalnega improvizatorja, posrečeno nadaljuje utrip vsakdanjika malega shizoidnega človeka 21. stoletja. Uigranost med vsemi štirimi člani banda in stopnja posameznih improvizacijskih form je naravnost osupljiva in po tej plati zvesto nadaljuje imenitno, dolgoletno King Crimson tradicijo.
Tudi »EleKtrik« in »Happy With What You Have to Be Happy With«, kateri je leta 2002 izšel tudi kot EP, v njuni brutalni ambientalni izpovednosti obupne praznine malega človeka današnjega časa, izpadeta kot uspešni nadgradnji obeh studijskih verzij. »One Time« je edina balada na tem posnetku in s svojo melanholično naravo nekoliko umiri postapokaliptično in peklensko vzdušje, ki vlada skozi večino izvedb. King Crimson na »EleKtrik« izvedejo skorajda celotno studijsko mojstrovino »The Power to Believe«, saj v nadaljevanju navdušujoče odigrajo tudi neusmiljeno socialno satiro »Facts of Life«, naslovno klasiko in ubijalski inštrumental »Dangerous Curves«, kateri je poleg »Larks' Tongues in Aspic (Part IV)« tudi eden izmed vrhuncev večera. Za zaključek posnetka pa je kultna četverica izbrala »The World's My Oyster Soup Kitchen Floor Wax Museum«, enega izmed svojih najbolj avantgardnih dosežkov sploh na katerem je glavni 'zvezdnik' Belew s svojo sijajno pevsko izvedbo pri kateri bi si večina zaradi kot črevesje dolgega naslova skladbe in ključnega verza že zdavnaj polomila jezik, medtem ko so njegovi popolnoma nori solistični vložki na električni kitari prava poslastica za vse ljubitelje velikih kitarskih improvizatorjev.
»EleKtrik: Live in Japan« je morda celo najboljši obstoječi uradni koncertni dokument zelo verjetno poslednje koncertne inkarnacije legendarnih King Crimson, kateri so v živo vselej zveni celo še boljše kot v studiu. Po poslušanju »EleKtrik«, kateri spada v elito njihovih najboljših koncertnih albumov, ob misli na to, da so King Crimson po letu 2004 bolj ali manj končali z aktivnim koncertnim nastopanjem, ostaja nek grenak priokus, da so zaradi Frippove muhavosti in egocentričnosti (razlogi za njegovo glasbeno neaktivnost v zadnjem času so, kot ponavadi, banalni) vse prezgodaj rekli 'bobu bob', pa četudi bi ostali aktivni samo še kot koncertni band.
na vrh