Obrnile so se štiri dekade obstoja Wishbone Ash. V lanskem letu je zasedba odigrala kopico koncertov v prid obeležitvi tega okroglega jubileja. V ta namen so pobrskali po zaprašenih arhivih bogate diskografije in sestavili retrospektivni koncertni repertoar, ki je zajemal najbolj prepoznavne stvaritve njihovih klasičnih albumov, s težiščem na prvi dekadi delovanja skupine.
Intenzivno preigravanje na lepem svežnju koncertnih terminov v lanskem letu se je prelilo v kri in prste fantov in to nedvoumno odraža novi album "Elegant Stealth". Je namreč vrste album, ki postreže izredno svežino in kvaliteto, s katero se "vračajo" Wishbone Ash v čas odličnega studijskega izdelka "Bona Fide" iz leta 2002, upam pa si trditi, da gre celo za najboljši Wishbone Ash album novega milenija, ki se kar šibi od prepoznavnih elementarnih zaščitnih znamk glasbene samoniklosti te zasedbe. Štiri leta so minila od izdaje predhodnika "The Power Of Eternity". In to je bilo zelo dobro.
Na "Elegent Stealth" počnejo Powell in kompanija tisto, kar so vselej počenjali najbolje. Tokrat njihovo delo vžiga precej bolj prepričljivo, kot na prejšnjem albumu. Prvi faktor smo omenili. To so kemične vezi, ki so se v postavi dodatno prepletle v obdobju zadnjih štirih let, na kar je vplivala kopica koncertnih nastopov. Drugi pomembni faktor pa je neprimerno boljša produkcija, ki deluje, kot bi bend odigral v studiu cel koncert. Predvsem se je na novem albumu razmahnila ritem linija, katere igra je precej bolj aktivna, duhovita in iskriva. Preplet kitar deluje toplo, organsko, osnova značaja kitarske igre je še vedno čist kitarski zven Gibsona in občasna izdatna raba akustike.
Ne le, da so Wishbone Ash znova položili cel kup prelepih harmonij v tercah, pač pa so podložili le te z dodatnimi melodičnimi linijami kitar in tako še zgostili zvočni spekter melodije nad kitarskimi riffi. Ti dualni kitarski prepleti med Powellom in Manninenom delujejo, kot bi bili odigrani v prvem poizkusu in kot takšni ujeti na zvočni zapis ploščka. In to velja tudi za solaže. Komuniciranje med Manninenom in Powellom je zraslo in prelivanje linij obeh kitar je izjemno. V idejah polno učinkovanje, izbira vodilnih melodij sloni na čistih klasičnih linijah, brez rešitev, ki bi slučajno zavirale razvoj melodičnega dometa skladb, kar je bilo mogoče mestoma zaznati na predhodnem albumu, ki ravno zato ni učinkoval tako prepričljivo. Kitarista sta pristopila zelo pozorno k stvari in dodatno opremila vsak razpoložljiv košček prostora s kitarskimi okraski. Fascinira zlasti njuna preciznost v izvabljanju najboljšega kar premore žmohtni klasični zvok Gibsona.
Prva skladba Rreason To Believe pove pravzaprav vse o albumu. Odpre se s tipično Wishbone Ash vižo, ki jo vodijo harmonije v tercah, presenetljivo in kontrastno podložene z ritmom blizu "tribal" učinka, v vsem pozitivno naravnana skladba, sarkastično opremljeni verzi in z vokalnimi harmonijami podprt, ušesom zapeljivo zveneč refren. Skupina je ta komad izvajala v živo že v letu 2010 na koncertih in izdala skladbo kot single ter posnela zanjo tudi video.
"Strupena" komada na albumu sta zlasti Can't Go It Alone in kasneje Heavy Weather. Kar je splošni občutek albuma, povzemata posebej intenzivno prav ti dve skladbi. Harmonični okraski kitar so utrjeni celo z rabo violine (Can't Go It Alone) gosta Pata McManusa, kar krepi keltsko-pastoralni učinek v skladbi. "Jamm" je bil vselej pomembna sestavina klasične rock zasedbe, kot so Wishbone Ash (če ne prej, vas bo v to 100% prepričal najkasneje Big Issues z razpotegnjenim izhodnim instrumentalnim delom). Oba kitarista sta to pot pustila vrata na stežaj odprta prostoru, da se razmahneta s kitarami in zapadeta v daljše instrumentalne pasaže, v katerih si povsem neobremenjeno in na podlagi odličnega medsebojnega zaznavanja izmenjujeta solo motive ali preprosto vozita vsak svojo melodično linijo nad istim osnovnim motivom. Na teh točkah sta pustila navdihu prosto pot, da ju vodi. In to je zmagoviti poker asov za novo ploščo te zasedbe!
V Can't Go It Alone osupne trenutek v srednjem instrumentalnem delu (v času 3min in 29sek), ki opozori enkrat več na pionirski pomen glasbe Wishbone Ash in historično vrednost glasbene zapuščine, iz katere so nekoč črpali Iron Maiden. Ko v drugem krogu taistega motiva harmonij v tercah ležečem na klasičnem 4/4 taktu poskočijo bobni v galop, deluje ta del skladbe, kot bi Iron Maiden igrali v izštekani različici Run To The Hills (beri: pozabili vključiti učinek kitarske distorzije).
Heavy Weather nosi podobno zasnovo kot Can't Go It Alone, impresionira pa zlasti integracija pihal v izhodnem crescendu pesmi, ki krepijo razpoloženje v skladbi, a bivajo v inferiorni legi naproti kitarski frazi. Heavy Weather nosi enega najbolj impresivno zasnovanih instrumentalnih delov vseh skladb albuma, sestavljen iz mnogih obratov vzdušja, bend pa v skoraj progresivnem razvoju skladbe graduirano, v slogu starih prekaljenih studijskih mačkov, stopnjuje vzdušje izhoda skladbe in ob tem ne izgubi niti za hip rdeče niti rockovske kompaktnosti.
Skladbe med seboj nosijo izredno prožnost ekspresije vodilnih motivov. Jasna je zaprisega koreninam blues glasbi (instrumentalni Mud-Slick, opasan z Aireyevim Hammondom, to najbolj neposredno izraža na albumu), ki pa jo Wishbone Ash znova premeteno preoblečejo v element klasične melodije, poseben gradnik razpoloženjskih stanj pa je seveda Powellov značilno vokalna interpretacija sanjavo ezoterične primesi.
Izstopajoča skladba albuma je tudi spiritualna balada Searching For Sattelites, kjer se posebej iskri enkraten občutek skupine v detajliranju krhkih harmonični kolažev osnovnih gradnikov zvoka, ki ga krona posebej čuteča vokalna interpretacija Andyja Powella. Atmosfera dosega vso svojo rušilnost prav zaradi tega, ker je ta mila skladba odigrana s posebej skrbno čutnostjo. Z verzi razodetja mirovniške sporočilnosti, pomiritvijo do okolice, do vseh, skladba sprejemanja - odpuščanja, skladba (preživelih) umetnikov, ki (še) razumejo, da je edina prava pot pot ljubezni. Dodani so tudi ženski vokali v kreiranju spremljevalnih harmonij, zato je učinek pridigarske konotacije v tej skladbi dodatno izpostavljen. Mestoma so fantje znova dodali v zvok tudi občasno rabo klaviatur, ki dejansko služijo le kot inferiorno, a vsekakor na moč dobrodošlo, polnilo zvoka. Dinamičnega razvoja skladb pa ne bi bilo brez polne vpetosti odlične ritemske naveze Skeat / Crabtree, ki s tem albumom dobiva polno veljavo, pravo razpoznavnost in pravo kompetenco. Bend kot enota funkcionira torej nad-odlično. Zato deluje ta album, kot bi bil odigran v sklopu studijskega koncerta oziroma bolj bizarno povedano: kot so to počeli Wishbone Ash v sedemdesetih. Z nič ali najmanjšo stopnjo potvorbe lastne avtentičnosti.
12 skladb in "skrita". To je remiksana verzija skladbe Reason To Believe, podložena z "old school disco beatom" in dodanimi starinskimi sintetizatorskmi "loopi". Če bi ji dodal še starokopitne "Barry White" violinske aranžmaje, bi dobil pravo "night mix '80" verzijo za rolanje po diskačih v zgodnjih osemdesetih. Posrečen eksperiment, na katerega pa se gleda kot na povsem ločeno enklavo glasbenega ozemlja Wioshbone Ash novega albuma.
Album od glave do pete ne poseduje slabega trenutka. Je v celoti pravi Wishbone Ash album, polno navdahnjen, svež, pristnega - organsko zvenečega tena. Motivsko razgiban, a brez deviacij, ki bi rušile prepoznavnost tipičnih zaščitnih elementov Wishbone Ash glasbe. Če je Powell v spremni besedi albuma "The Power Of Eternity" zapisal, da so s tem albumom Wishbone Ash sklenili svoj razvojni krog, se je nedvomno zmotil, saj je z "Elegant Stealth" Powell pravzaprav demantiral samega sebe. "Elegant Stealth" je namreč tisti album, s katerim so Wishbone Ash dejansko sklenili svoj razvojni krog in se po zlati dobi sedemdesetih uspeli najbolj pristno in intenzivno spogledati s prapočelom artizma sebi lastne esence, ki jih je ustoličil za velikane rocka zlasti z nepozabno umetnino "Argus" (1972).
na vrh