"Electric Punishment" je skupno enajsti studijski album legendarnih Bay Area heavy (speed/thrash) metalcev Vicious Rumors. Izšel je konec aprila 2013, v sami glasbeni viziji, pa utrjuje pozicijo skupine, ki so jo Vicious Rumors začeli znova zakoličevati z albumom »Warball« leta 2006 in se tako prenehali ukvarjati z eksperimentiranjem, kar jim je prineslo več škode, kot koristi. Po izvrstnem predhodniku »Razorblade Killers« (2011), se zgodba torej nadaljuje, preporod pa skupina nadaljuje torej z albumom »Electric Punishment«.
Naslednik albuma »Razorback Killers« je nekoliko drugačen album. V kolikor ste zakrknjen ljubitelj speed/thrash metala stare ameriške šole naj namignem, da prinaša "Electric Punishment" nekaj blagih deviacij, pa vseeno, ki vas znajo pogojno ohladiti, a ne ge nikakor prezgodaj vreči puške v koruzo. Geoff Thorpe, neustavljivi vodja zasedbe, je vselej veljal za glasbenika, ki je rad preizkušal drugačne stvari v glasbi. No eksperimentalnih potegavščin, ki bi povlekle zasedbo znova naproti kakšnim hecno abstraktnim groove metal nišam, to pot ni. Kar dobimo, je spogledovanje z glasbenimi koreninami, to je torej s tisto glasbo, ki je vplivala na metal, kot ga od nekdaj igrajo Vicious Rumors.
Vrnitev izjemnega kitarskega virtuoza Theana Rasmussena v ekipo je definitivno obogatila kompozicije zlasti na točkah prehodnih okrasnih delov, še posebej pa znotraj duhovito urezanih solističnih eskapad, ki prinašajo na novi album enega najbolj privlačnih elementov glasbe Vicious Rumors. Ta element je navdušujoč od začetka do konca tega izdelka. Bojda naj bi imel Geoff Thorpe v času snemanja tega izdelka težave s prsti, zato je na pomoč vpoklical kolego Boba Capko. Ta je pomagal odigrati tiste solaže, ki bi morale v izhodišču pripadati Thorpeu. Da znova gostujeta s svojimi kitarskimi prispevki tudi na tem albumu velika Thorpeova kolega in nekdanja člana zasedbe Brad Gillis (Night Ranger) in Mark McGhee, niti ni treba posebej poudarjati.
Skratka. Electric Punishment se odpre zlovešče. Napadalno, brezkompromisno. V vratolomno pospešenem galopu narekujta razvoj dogodkov otvoritvena I Am the Guin in takoj za njo Black X List. Najhitrejša skladba tega izdelka, pa je krvoželjni speed/thrsah metal utripač D-Block. Neumorna je tud Thirst For a Kill nameščena proti koncu albuma, ki bi kot kompozicija po strukturi in energiji brez težav zamenjala na poziciji otvoritve albuma skladbo I Am the Gun. Norija! Topovska kanonada dvojne bas boben stopalke Larryja Howa, nepopustljivo riffanje, kot britev ostre in dlakocepsko natančno urezljane solaže, ki jim poveljuje neverjetna kontrola instrumentov ter nad vsem prodorni vokal neverjetnega kričača Briana Allena, moža navdahnjenega nad likom in delom velikih pevcev, kot sta Rob Halford (JUdas Priest), pa tudi Ronnie James Dio. Bend je ekipno skrajno zagrizen.
Prva namigovanja k spogledovanju Thorpea z glasbenimi koreninami, napove naslovna skladba, ki jo vodi preoblečen Black Sabbathovski riff, skupina pa prevetri skladbo mojstrsko v njenem instrumentalnem srednjem delu, kjer izmenjajo kitaristi nekaj norih solističnih pasaž. Skladba Escape, to je torej po vrsti že tretja skladba albuma, ki meri v dolžino šest minut, deluje v osnovi kot hibrid med udarno hardrockovsko balado stare šole, namočeno v produkcijske vzgibe Geoffa Thorpea in Juana Urteage. Tu je zanimiva poteza imenovana Together We Unite. Gre za »prepisano« hard rockovsko zadušnico, ki temelji na optimistični melodiji. Le to vodijo durovski akordi, vsekakor pa je v aranžmajih zakoličena po »šabloni« Vicous Rumors speed/thrash metala. Je tisti komad albuma, ki bo zagotovo zmotil metalske puriste. Mračno, otrplo, hladno in odtujeno se razvija tudi kotaleča in visoko atmosferična Eternally, ki se odklanja od tipičnosti glasbenega vizionarstva skupine, srednje dele pa zabelijo izredne kitarske solaže. Ta dodatek kitar vdihuje skladbi nenehno zanimiv razvoj dogodkov in to vse do njenega zaključka. Tudi zaključno Strange Ways je možno šteti pod kategorijo lažje zvenečih točk, S Thorpeovim vokalom pa v mračnem iztržku odlično funkcionira. Prav na repu albuma torej. Thorpe sodeluje tudi tokrat konkretno na albumu s svojim vokalnim doprinosom. Bodisi, da podvojuje Allenov vokal, ali celo prevzema vodilno vlogo na vokalu. Vse to dodatno zgošča zvočno sliko, dviguje dinamiko izdelku in potencira dramatični razvoj dogodkov albuma (t.i. »drama teater«).
Album, kot celota učinkuje. Od glave do pete. Ni tako brezkompromisno in režeče trd, besen, agresiven in vsevprek uničujoč, kot sila nasršeni predhodnik »Razorback Killers« (2011), ki so ga vsi pravoverni metalci takoj vzeli za svojega. »Electric Punishment« je natanko to kar je Thorpe želel. Posneti malo drugačen, pa vseeno še vedno pravi Vicious Rumors album. To Electric Punishment tudi je. Obenem ne razočara niti z novo odlično produkcijo masivne gošče detonirajočih zvokov absolutne destrukcije, kot jo pozna v novih časih starošolska obrt teh neukročenih pionirjev ameriškega speed/thrash metala! Vicious Rumors jašejo z njim neustavljivo dalje.
Izdaji tega albuma je sledila turneja s Seven Witches in Power Theory. Rassmussena je na njej v postavi zamenjal Bob Capka, basista Stephena Goodwina pa nihče drug, kot slovenski glasbenik Tilen Hudrap. A to je že nova zgodba, ki jo privarčujmo za prihajajoči novi studijski album zasedbe, napovedan za konec letošnjega avgusta!
Vicious Rumors - I Am the Gun (uradni video):
na vrh