Electric Light Orchestra: Eldorado : A Symphony

Eldorado, ta konkvistadorska legenda o izgubljenem zlatem mestu antične srednjeameriške civilizacije, je ostajal večni neuresničeni sen dolge generacije razno raznih lahkomiselnih pustolovcev. Za legendarne britanske art rockerske pustolovce Electric Light Orchestra pa je po drugi strani, na nekoliko prenesen način pomena besede, predstavljal uresničitev njihovih artističnih sanj. "Eldorado" (pogostokrat imenovan tudi "Eldorado, A Symphony") je bil namreč album s katerim so ELO dosegli svoj prvi večji komercialni preboj (predvsem na ameriškem trgu; za večji uspeh na domačih tleh pa so morali še nekaj časa počakati) ter ustvarili svojo prvo mojstrovino.

Njihov karizmatični vodja, pevec/kitarist in izvrstni producent Jeff Lynne, se je do tedaj že naveličal studijskega manipuliranja z orkestralnim zvokom, predvsem kar se tiče večdelnega nasnemavanja godalnih delnic za oba čelota in violino. Zato se je za ta ambiciozni projekt odločil najeti pravi orkester pod dirigentskim vodstvom Louisa Clarka. Slednji je Lynneu pomagal tudi pri aranžiranju posameznih orkestralnih aranžmajev za album ter sčasoma postal redni član ELO. Seveda ELO do tedaj še zdaleč niso bili prva rockovska skupina, ki je kdaj sodelovala z orkestrom. So pa zato s tem albumom ustvarili eno izmed najuspešnejših simbioz kakega rockovskega banda z orkestrom ter dali nek popolnoma nov aspekt pojmu simfonični rock.

"Eldorado" je bil zastavljen kot prvi konceptualni album v povesti skupine. Lynne si je zgodbo zamislil še predenj se je lotil pisanja glasbe in besedil. Ta govori o rahlo introvertiranemu osebku z bujno domišljijo, ki na poseben mentalni način potuje prek sanj v vzporedni fantazijski svet, da bi lahko pobegnil pred dolgočasnim in pustim vsakdanjikom, katerega ne more več prenašati. Med svojim potovanjem se znajde v različnih fantazijskih vlogah dokler se ne znajde pred usodno odločitvijo ali ostati ali se vrniti nazaj v resnični svet. Sicer kultna naslovnica z enim izmed prizorov iz filma Čarovnik iz Oza ni imela nobene prave zveze z omenjenim konceptom ali besedili albuma, če izvzamemo zlati sij Dorothyinih čudežnih čeveljcev ter to, da koncept govori o potovanju v fantazijsko deželo. Kot zanimivost naj omenim, da je naslovnico oblikovala Sharon Arden, hči tedanjega ELO menedžerja Dona Ardena, katera je veliko kasneje "zaslovela" kot zloglasna žena Ozzya Osbourneja.

Tudi tokrat med snemanjem albuma ni šlo brez rošad v postavi skupine. V zasedbo se je že kmalu po izidu prejšnjega albuma "On The Third Day" (1973) vrnil Hugh McDowell, eden izmed obeh originalnih čelistov, ter se tako pridružil Mikeu Edwardsu na čelu. McDowell je spoznal, da pri The Wizzard, skupini nekdanjega Lynneovega pajdaša Roya Wooda, ne bo nikoli obogatel. Dotedanji basist Mike de Albuqerque pa se je poslovil že pred začetkom snemanja in za ta album ni prispeval ničesar, čeprav so tu navedli njegove zasluge. Vse basovske delnice na albumu je odigral kar Lynne. Albuqerqueja je pred turnejo zamenjal Kelly Grocutt.

Na "Eldorado" so ELO dokončno utemeljili svoj prepoznavni, simfonično rockovski zvok. Lynneova produkcija je postala še čistejša in povzročila, da je večina orkestralnih aranžmajev (ti pogosto zvenijo zelo filmsko) prišla do še večjega izraza kot je bilo to ponavadi. Od vseh ELO albumov je imel "Eldorado" morda celo najbolj dodelane orkestralne aranžmaje. V primerjavi z večino simfoničnih prog rockovskih skupin bi levji delež kompozicij na "Eldorado lahko označil kot "sveto preproščino", saj se je kompleksnost do tedaj že zdavnaj umaknila izjemni dostopnosti in melodičnosti. Vendar je tudi preprostost lahko velikokrat izjemna odlika v progresivnem rocku. Največje (progresivno) rockovske skupine je po mojem najbolj odlikovala prav ta sposobnost, da lahko poleg obsežnih in kompleksnih kompozicij, kadarkoli ustvarijo tudi odlične pop skladbe. ELO so bili eno najboljših potrdil tega; popolna združitev melodičnega rocka pristne The Beatles šole ter orkestralnih aranžmajev klasične glasbe. Na "Eldorado" je tako trend vse večje melodične dostopnosti ELO glasbe prišel do še večjega poudarka. Lynneov vokal je, temu primerno, še napredoval. Predvsem, kar se tiče razpona in topline glasu. Čeprav kot kitarist nikoli ni spadal med imenitneže, se je postopno uspel uveljaviti kot eden izmed najboljših melodično rockovskih pevcev.

Kot je v tradiciji večine konceptualnih albumov, tudi tu ni bilo presledkov med posameznimi skladbami, temveč so se te prelivale ena v drugo. Album se odpre z "Eldorado Overture", temelječo na obsežnih in energičnih klasicističnih orkestralnih aranžmajih ter govorjeno besedo Petra Forbesa-Robertsona, pripovedovalca zgodbe. Ta dramatičen uvod se prelije neposredno v romantično simfo-pop rock poslastico "Can't Get It Out Of My Head", enega izmed njihovih največjih hitov (brez dvoma njihova najbolj znana kompozicija na tem albumu, ki je izšla tudi kot single) in obenem tudi eno izmed najboljših ELO pop skladb. Ta zimzelena skladba je prežeta s posebnim romantičnim patosom, ki ga ustvarjajo prelepi orkestralni aranžmaji in nadvse okusen melodičen refren z Lynneovim poetičnim vokalom. Odlični "Boy Blue", ki sijajno plove med simfoniko in melodičnim rockom, odprejo mehiško obarvani orkestralni aranžmaji na godalih nakar sledi dramatična sekcija s številnimi raznolikimi pasažami na Tandyevih klaviaturah, godalih ter Bevanovimi bobnarskimi prehodi. Lynneov nekoliko paranoičen vokal, preproste kitarske pasaže ter poskakujoč ritem ji dajejo celo nekoliko kavbojski pridih.

"Laredo Tornado", katerega odpre sočen kitarski rifing, je prava inkarnacija zaščitnega melodičnega ELO zvoka z eklektičnim, na mesta romantičnim, na mesta nekoliko zaspanim Lynneovim vokalom, funky ritmom z nekaterimi okusnimi prijemi na basu ter duhovitimi aranžmaji na violini. Lynneove vokalne spretnosti kot ponavadi zaživijo v mogočnem, romantičnem refrenu, kjer obenem sevajo izjemno toplino in dramatiko. "Poor Boy (The Greenwood)" je krajše delo s poskočnim ritmom, številnimi zborovskimi večglasji in zabavnimi in raznolikimi, že skorajda filmskimi orkestralnimi aranžmaji. "Mister Kingdom", katerega bi lahko označil tudi kot eno izmed izgubljenih The Beatles skladb, vsebuje subtilen uvod z okusnimi orkestralnih aranžmaji in odlično vokalno predstavo. Lynne tu po barvi vokala spet nekoliko potegne na Johna Lennona. Kombinacija melodično rockovskih pasaž in bogatih simfoničnih aranžmajev ustvarja romantično vzdušje, ki bo navdušilo vse glasbene sanjače. Na "Nobody's Child" se v uvodu še enkrat ponovi orkestralni motiv iz "Boy Blue" nakar sledi dramatična, a obenem romantična orkestralna sekcija, kjer Lynne pripoveduje o sanjačevih ljubezenskih doživetjih. Nekoliko sarkastično osrednjo vokalno melodijo ob klavirju spremljajo še bogati orkestralni aranžmaji ter mogočni zborovski vokali.

Kratki "Illusions in G Major", ki vsebuje poskočen in preprost boogie ritem na klavirju ter kitarskih pasažah, je edini pravi rocker na albumu. Omeniti velja njegovo zabavno besedilo, kjer rockovski zvezdnik pripoveduje psihiatru o svojih nenavadnih vizijah. Sledi naslovna skladba, "Eldorado", katera je tudi ena izmed najboljših na njem. Predstavlja ključni trenutek koncepta, kjer se sanjač nenadoma zave, da ima sanjski svet raje kot resnični svet in se tako na vsak način trudi vrniti nazaj v Eldorado. Izjemno romantično vzdušje zasije v polni luči z mogočnimi, nadvse bogatimi orkestralnimi aranžmaji, zborovskimi harmonijami ter energično in raznoliko Lynneovo vokalno predstavo, kjer se v vlogi protagonista koncepta poslavlja od puščobnosti resničnega sveta ter se veseli resnične svobode v Eldoradu. Nekateri krščanski fundamentalisti, "sloveči" po svoji dvojni morali, so Lynnea obtožili, da skladba v besedilu vsebuje tudi "svetoskrunsko" sublimirano sporočilo, če se jo zavrti nazaj, kar je seveda popoln miš-maš. Lynne je kasneje na te klevete odgovoril tako, da je na naslednjem albumu "Face The Music" (1975) na skladbi "Fire On High" vnesel krajše, z nasprotne strani zavrteno, posmehljivo sporočilo, ki brije norce na račun blaznosti verskih gorečnežev. Z "Eldorado Finale" se album zaključi z istim motivom kot ob otvoritvi; s kratkim plesom mogočnih orkestralnih aranžmajev in zaključnimi govorjenimi besedami "starega modreca".

"Eldorado" je za ELO resnično pomenil pravcato odkritje zlatega mesta in uresničitev sanj sanjača iz koncepta, čeprav je do največjega zmagoslavja njihove kariere moralo preteči še nekaj časa. Z njim so ustvarili enega izmed svojih najboljših izdelkov ter klasiko simfoničnega/art rocka, kjer je beseda "orkester" v imenu skupine resnično zaživela v obliki brezčasne simfonije o nenavadnem fantazijskem potovanju. ELO so po tej mojstrovini postali "svetovni igralci" in njihova ustvarjalnost ter komercialni uspeh sta temu primerno še nekaj let strmo naraščala, njihovi albumi pa so se obenem kitili z eno izmed najbolj bleščečih produkcij tistega časa.