Po vsakem, še tako neusmiljeno naježenem viharju, posije sonce. Boljšega rekla za novi Great White album skoraj ne bi mogli najti. Tistim, ki spremljate današnje dogajanje na prizorišču hard rocka in melodičnega rocka je gotovo znana nedavna peripetija okrog tega kdo je upravičen do rabe imena Great White, po odpustitvi pevca Jacka Russella iz zasedbe. Če osvežimo spomin so se White nahajali že dalj časa na razpotju z Russellom zaradi njegovega skrhanega zdravja kot tudi karakterja, ki je v vrste Great White vnašal vselej kanček negotovosti in neprijetnosti v smislu vnašanja elementa presenečenja (v negativnem smislu), glede izpolnjevanja obvez do skupine.
Tako so Great White poiskali pomoč v zamenjavi Jacka Russella. Sprva začasni. Da so lahko normalno koncertirali. Tako je v vrste vskočil bivši XYZ vokalist Terry Ilous. V času Russellove odsotnosti so Great Whoite odigrali z Ilousem na vokalu preko 100 koncertov. Kemija med Ilousem in člani skupine je očitno vzplamtela v polnem žaru. Čemu bi torej spreminjal ugodno stanje, kajti v primeru specifike relacije med Jackom Russellom in preostankom današnjih Great White, so prepadi rasli že dalj časa. Alibi gor ali dol. Russell je imel dejansko veliko in preveč časa na razpolago, da se povsem očisti drog in otrese pretiranega spogledovanja z žlahtno kapljico, kar sta bila predpogoja zasedbe za njegov obstanek v ekipi. Kljub uspešni rehabilitaciji so Russellu ostali člani zapahnili vrata, Jack pa je skoraj istočasno formiral nove Great White. Tako, da sta danes na prizorišču dve Great White skupini.
Priznajmo pravo nasledstvo torej tistim Great Whiteom v katerih danes ni več Russella, pa čeprav ima slednji legitimno pravico do rabe imena in izvajanja vseh Great White skladb izdanih do albuma »Elation«. Bistveno vprašanje je torej, ali »Elation« ni naplavil belega morskega psa na obalno čer atola v Tihem oceanu.
Ne le, da je najmanj zadržal nivo albuma »Rising«. Še več. Deluje cel bolj navdahnjeno, bolj nalezljivo in popadljivo v erotogeno koketni riffovsko-ritmični zajedljivosti, kar ga po kvaliteti postavlja ob bok povratniškemu »Back To The Rhythm« iz leta 2007. »Elation« je naravnost fascinantna reakcija »ranjenega« stroja za ubijanje (beri: belega morskega psa). Illous se je izkazal za genialno rešitev skupine v tej situaciji, ko je bila ta prisiljena poiskati možakarja na las podobne vokalne interpretacije, ki bi lahko nadomestil široko obuvalo Jacka Russella. Ilous je že v XYZ pokazal, da je njegov vokal lahko vokal porednega dečka, blago arogantne konture, ki vabi h skušnjavi, spreobrnjeno leporeči in piha na dušo nežnemu spolu, natanko to kar potrebuje »umazana« kontura pravega hard rocka. Obenem lahko Ilous prav tako jasno izpostavi na moč čuteče dano občutje, ki ga izraža posamezni verzi, kar logično prihaja posebno na površje v mirnejših točkah albuma, kot je denimo skladba Hard To Say Goodbye, posebej intimni Love Is Enough ali v kitici Promised Land (ta ne skriva celo sentimenta blago južnjaškega značaja). Prav v teh skladbah so odstopanja z značilnostjo dinamike vokalne interpretacije in same barve glasu Jacka Russella največje. Sicer pa je Ilouseva podobnost z Russellom na trenutke že kar neverjetna in v tem oziru funkcionirajo nove Great White skladbe z Ilousem v celokupnem seštevku na moč prepričljivo. Aranžmaji se odlično vežejo na vokal Terryja, velja pa seveda tudi obratno. Primerjava leti seveda ob upoštevanju stanja duha v ekipi od povratniškega albuma »Back To The Rhythm« dalje, ko po znani katastrofi v letu 2003 nihče več ni verjel, da bodo Great White še kdaj igrali skupaj.
Vendar pa morajo zlasti stari fani skupine vzeti pri novih Great White pomembno dejstvo v zakup. Dejstvo, ki lahko vso situacijo blago obrne na glavo. Dejstvo »sprejemljivosti«. To zna motiti stare fane skupine. Danes igrajo Great White namreč drugače. V glasbenem oziru delujejo precej bolj zrelo v aranžiranju in se po novem osredotočajo bazično v izpostavljanju slečene prisotnosti rock n' roll šarma, ki se v plasiranju občutij sprejemnika še kako intenzivno dotakne. »Elation« demonstrira enkrat več pomik v blues retoriko tako močno, da lahko rečemo, da igrajo danes Great White prej lagodni blues rock in ne več hard rocka, ki se ga v aranžmajih drži le bolj ali manj izpostavljen šarm blues komponente. To je dejstvo, ki se drži Great White že od »Back To The Rhythm« dalje in ga morate sprejeti, sicer se tudi z »Elation« nikakor ne boste mogli docela sprijazniti. Skladba Love Train na trenutke po retro vzgibu zadiši celo na nekaj kar bi lahko uporabili v svojem izrazoslovju Whitesnake iz prve polovice osemdesetih, tisti »pravi Moody/Marsden« Whitesnake. Vodilno frazo otvoritvene (I've Got) Something For You, bi si ga z veseljem sposodil v začetku osemdesetih maestro Alvin Lee za kakega od svojih samostojnih studijskih dosežkov. Nasploh, če bi imel že takrat na razpolago pri roki današnjo tehnologijo snemanja. Koketno zapeljivi rock n' roll ritem, ki črpa adrenalin v vašo kri, z iskrenim sentimentom hipoma prikuje poslušalca k albumu. Tu je vse. Pravi adekvat, ki ga iščemo v težko zamenljivemu vokalu Jacka Russella, za kar mojstrsko poskrbi s svojo vokalno karizmo Terry Illous in poznano ogrodje aranžiranja skupine za čase novega milenija.
Great White so torej danes obteženi z bluesom bolj, kot kdajkoli prej v karieri. Njegova izdatna vsebnost se čuti na slehernem koraku aranžiranja rock izročila skupine. Tudi novega albuma se drži odlična živa nepretenciozna produkcija, ki gradi na slečeni organsko zveneči krajini rockovske pristnosti. Riffi kitar nikakor ne vozijo po našpičeno distorzirani špuri, pač pa nosijo riffi kvečjemu blagi »crunchy« okrasek, ki odlično sobiva v omenjenem kombiniranju s slečeno zrelim izrazom skupine, kateri gradi na izpostavitvi danega čustva intenzivno in zategadelj se usidra poslušalcu pod kožo pretkano, neopazno, njegove nalezljivosti pa se ne boste še lep čas otresli. Zaradi te slečene retorike se tudi na novem albumu srečamo s kontrastnimi ščepci, ki zvočno radi spominjajo na stare dobre prdce The Rolling Stones, kot je to integracija »honky tonk« klavirja v zaključni Complicated, tovrstni sentiment pa se blago oprime tudi skladbe Shotgun Willie's. Sicer pa stresajo Great White zahtevano raznolikost v nizanju vodilnih riffov, zato album ne trpi za občutkom, da bi za njem slučajno stalo pomanjkanje navdiha. Pristno popadljiva srž prave riffovske grabežljivosti je jasno izpostavljena in zlasti učinkovito zažiga v skladbah albuma. kot je Feeling So Much Better, Heart Of A Man ali Resolution. Ovenčana vseskozi s pravo mero izkoristka melodične komponente, ki vnaša element melanholičnega občutja.
Z »Elation« so Great White torej obstali! Z novim albumom in brez Jacka Russella v postavi so zadržali vso kredibilnost. Terry Ilous dokazuje, da je idealna rešitev za dano razvojno stanje duha v ekipi današnjih Great White, kot tudi koncertno interpretacijo kultnih klasik skupine, ki so le to povzdignile nekoč med najvidnejše hard rock zasedbe našega časa in prostora. Zasedba, ki je šla v karieri skozi mnogo vrhuncev in padcev je očitno do tega dne že dodobra utrdila svojo kožo. Kar ne ubija, to okrepi! Če ste ljubitelj albumov »Back To The Rhythm« in »Rising« ter stare šole rocka, ki se ga vseskozi brezsramno drži nostalgično žgečkanje z retoriko bluesa, potem vam bo »Elation« nedvomno polno pisan na kožo!
na vrh