Po dveletnem glasbenem premoru so se zopet prebudili Nemški melodic/black metalci Dark Fortress, in nam servirali nov (tokrat) konceptualen in nekoliko bolj melodičen in harmoničen album z naslovom ''Eidolon''
Zadnji dve leti sta bili velika preizkušnja za skupino, kajti po številnih koncertih jih je zapustil vokalist Azathoth (Matthias Jell), kitarist V. Santura pa je svoje usluge nudil tudi samim Celtic Frost, ki so se leta 2006 spet podali na turnejo. Toda, ko teče voda v grlo je treba narediti krepak požirek in ravno tega mota so se poslužili Dark Fortress in dobili navdih za novi album. Prelomen dogodek je še prihod novega vokalista Moreana, ki je že sodeloval s skupino pri njihovem predzadnjem albumu ''Seance'' iz leta 2006.
Kot sem omenil v uvodu je novi album prepleten s kančkom več atmosfere in harmonije ponuja pa nam tudi ščepec lirične abstraktnosti, saj vsaka pesem opisuje popotovanje duše od nastanka pa vse do njenega konca. Kompleksnost je beseda, ki z lahkoto opisuje celoten album, kajti "Eidolon" je mojstrovina sestavljena iz komponent "old school" black metala in kančka Švedskega "death metala", kar ustvari odlično atmosfero že s prvo pesmijo ''The Silver Gate''.
Zanimivo je tudi to, da je album izredno dinamičen in odtujen od monotonosti povprečnih black metalcev, kajti tempo in ritem se po večkrat zamenjata na eno pesem kar naredi album zelo poslušljiv in energičen.
Novost pa se sliši tudi pri novem vokalu, ki se izkaže kot dobra zamenjava a nikakor ne preseže hreščečega glasa dosedanjega Azathotha, ki je zapustil skupino iz osebnih razlogov. Morean je pač druga oseba in ima svoj način petja, še najbolj pride njegov glas do izraza pri pesmi ''Analepsy'', kar je tudi jasen pokazatelj, da je do sedaj pel pri death/thrash metal skupini Noneuclid, to pa seveda še ne pomeni, da so na albumu zgolj nizki ''gravli'', ampak zgolj asociira in daje pridih death metala.
Za konec bi rad omenil še to, da je novi album soliden izdelek dobre Nemške zasedbe, ki nadaljuje in vzdržuje svoje poreklo, ki izvira iz nordijskega black metala, seveda pa njegovo osnovo obogatijo z nekoliko neobičajnimi ritmi in mojstrskimi kitarskimi podlagami (brez predolgih in nepotrebnih solaž) pričarajo ravno pravo mero temačne atmosfere. Če kljub naštetemu še vedno ne občutimo mravljincev po hrbtu nam jih bodo zagotovo prebudile ravno prav glasne klaviature za katere je na splošno znano, da njihov zvok prepogosto preveč poudarijo in s tem uničijo pravo temačno podobo melodic/black metala, to pa se mi zdi poleg ritem sekcije skoraj največji adut novega albuma skupine Dark Fortress.
na vrh