Vibesonic Jam, zasedba zrasla na ruševinah ptujskih Sleazy Snails, ki jo sestavljajo trio kitarist Zlatko Kuret, bobnar Milan Murko in basist Bernard Pintar, je prava osvežitev slovenskega rockovskega obzorja. Album "Egotrip" je kar trda kost za glodanje, njegova vsebina ni tako lahka kot se sliši na prvo uho. Jasno je, da se morajo dolgoletne izkušnje nekje, enkrat za vselej tudi pošteno kapitalizirati. Skupina in njen album "Egotrip" se nemara ne moreta ravno pohvaliti, da sta zrasli na visokem proračunu, nosita pa v sami glasbeni spročilnosti lepo izrazno bogastvo, ki še kako preseneča in navdušuje.
Če vam je znano kakšen je novi studijski dosežek ponovno reinkarniranih Jeseničanov Game Over z naslovom "Eclectic" (2007), potem ga ni vraga, da vas firbec ne popelje tudi do albuma "Egotrip". Vibesonic Jam in Game Over sta seveda dve povsem različni štoriji, primerljivi le po eni sami samcati plati. Da se žanrsko ne omejujeta. A to vizijo dojemata in izpolnjujeta vsaka s svojim, sebi lastnim, principom. Hvala bogu. Ko bi bilo tako pogumnih in inteligentnih skupin v Sloveniji še več, tako pa jih danes iščemo, kot iglo v senu. Navadno se tega lotijo od divjih teenagerskih dni rockersko prekurjeni, a znova rehabilitirani stari mački, ko se jim naposled odpre poln pogled na širno glasbeno obzorje.
Kar je pred nami je torej skrb za kreacijo visoko vibrantnega vzdušja, naphanega z mračno konotacijo, a jedrnato žive in surove produkcije. Kombinacija strumnega hrumenja, brnenja, recimo kar naravnost, kitarskega nažiganja z mnogokratno oporo na vah-vahovskem jahanju, sobiva skladno kontrastno s poudarjeno ritem sekcijo. Bas linija je strupeno navita, reže kot laser Skywakerjevega meča, ko prodira skozi zvočno sliko albuma "Egotrip". Kar se bobnov tiče se soočamo z zanimivim kombiniranjem klasičnega bobnanja, uporabe ritemskih vzorcev ki prihajajo iz mašine ter dodajanjem udrihanja po tolkalih. Aktivna ritem linija je tisto, kar vnaša na album in skladbe prepotrebno mero teatra in dinamike, kajti distorzirano skalovito riffanje kitare deluje skozi album enodimenzionalno - do neke mere prav punkersko opreza. Ker pa Vibesonic Jam niso glasbeniki, ki bi se zadovoljili kar tako, skrbijo seveda za vnos dodatnih zvočnih loopov, razširjajo zvočni spekter z zavesami sintetizatorjev in to počenjajo nadvse modro in s sledenjem svojim primarnim občutkom.
Vibesonic Jam se v 37. minutnem razgibanem instrumentalu osmih skladb ne ustavljajo niti za hip. Album je poln nažiganja in dinamično aktivnega treskanja tolkal in bobnov. Kjer riff obvisi rigidno nepremično, preseka monotonijo aktivna bas linija, ki izkoristi prostor, da položi melodijo in drži pokonci dinamičen razplet skladbam.
Že res, da je glasbe le 37. minut na albumu, a je sporočil v njem na pretek, tako da je album "Egotrip" lahko za vse glasbene gurmane prava glasbena avantura v poseben svet, ki ga boste raziskovali dlje časa. Hkrati s tem poudarjam, da je vibracija albuma povsem samosvoja, rekel bi da ob misli na zadnji dosežek skupine Game Over "Eclectic", kot striktno instrumentalni album, diši tudi "Egotrip" povsem slovensko, kar pomeni, da ne uspem najti nobene vzporednice s tovrstnimi eksperimentalnimi albumi rock alternativnega podzemlja v tujini. Rad bi nakazal, da je "Egotrip" zanimiv tako za tiste ki ljubite nažiganje, kot tiste ki vsa privlači zvočna emulacija, pa četudi nimate pred seboj genija a la Living Colour ali celo Faith No More in več. Stvar zna privlačiti celo ljubitelje jazz rock fuzije, čeprav verjemite, niti ena linija na albumu ni jazzovsko odmerjena. Country Jam je silno dobrodošla popestritev sredine albuma ob kateri se boste še posebno zabavali, ko vas bodo Vibesonic Jam uročili s pospešeno razglašenim instrumentalnim jahanjem, razbeljeno živega jam studijskega utripa. Dejansko deluje album "kot live jamm" ujet na studijski zapis. Skladba Psychedelic Gallery je gotovo skladba, ki na albumu v atmosferičnem smislu na miljo izstopa v izrazni prepričljivosti. To je tudi najtemačnejša skladba albuma, z najbolj privlačnimi kontrasti, ki jih ustvarjajo elementi instrumentalne materije na njem. Odpre jo počasi kotaleči ritem, leno zaspani, kjer riff superiorno odmeva skozi izstreljene odjeke in kjer koprena sintetizatorjev nenehno skrbi za tisto dramatično trodimenzionalno sliko tega, skorajda ezoteričnega, momenta plošče. V to rigidno formo se znova zajeda aktivna bas linija, ki dinamično razgibava formo skladbe. Bobni delujejo še naprej resnično živo in kreirajo duhovit kontrastni kolaž skozi udrihanje polnih telesnih zamahov. Dotik nepredvidljivosti in spontanosti je za "Egotrip" samoumeven.
"Egotrip" je album, ki še zdaleč ne gre s prve v ušesa. Zanj je potrebnega več časa, da se usede, uleže v ušesa, a ko steče njegova vibracija le naposled sorodno percepciji poljubnega poslušalca, je to garant, ki vam bo postregel zvrhano mero uživanja te unikatne, sebi lastne, rock vibracije.
V naslovni skladbi preplavi skupina zvočno sliko s kraljestvom zvočnih zank, osnovnih ritmov in podritmov dodatnih tolkal, kar prinaša na album dodatno mero razgibanosti in dejstvo izrazne impresije intelekta te skupine še kar ne preneha navduševati. Skladbi Psychedelic Gallery in Egotrip v sosledju, sta vrhunec albuma "Egotrip". Premoreta največje momente raziskovalnega plutja, momenta nepredvidljivosti, večplastne razgibanosti nenehnih kretnic motivskega in atmosferičnega zvijanja. Skladba Lucky Luke (drugi country napad albuma, kot to razumejo le Vibesonic Jam seveda) je v zaključek albuma povsem prepeteno in premišljeno postavljena manj, kot dve minutna, zajebancija, ki učinkovito razbremeni in sprosti album temačne atmosfere v svojem izhodnem delu.
Kar je torej pred nami je progresivna - napredna, rockovska fuzija, brez omejevanja in obremenjevanja kaj, kje, zakaj in kako kdo nekaj v glasbenem svetu počne. Multifascetni pogled na glasbeni svet zasedbe Vibesonic Jam je izredna pridobitev tako za slovenski glasbeni prostor, kot tudi za svet, čeprav nemara skromni ptujski trio še zdaleč na kaj takega ni pomislil, ko se je odločil za izdajo albuma "Egotrip".
na vrh