Ameriški prog rock/AOR prvoborci Styx so potrebovali skoraj sedem let preden so se z dvanajstim studijskim albumom »Edge of the Century« uspeli pobrati iz mrtvila, ki ga je povzročil popolni karierni 'strel v nogo' z naslovom »Kilroy Was Here« (1983), ponesrečeni konceptualni album o robotih zaradi katerega bi ta nekoč sila uspešne skupina skorajda za vselej pripadala preteklosti. V tem času jih je pretresel (začasni) odhod kitarista in pevca Tommya Shawa, enega izmed ključnih členov njihove velike zgodbe o uspehu, ko so v drugi polovici sedemdesetih in na začetku osemdesetih narekovali vrhove ameriških glasbenih lestvic. Shaw se je takoj po koncu »Kilroy Was Here« turneje namreč lotil solo kariere ter nato leta 1990 združil moči s Tedom Nugentom v kratkotrajni zasedbi Damn Yankees.
Njegova (začasna) zamenjava je postal multi-inštrumentalist Glen Burtnik, solo glasbenik pri tedanji Styx založbi A&M. Burtnik, kasnejši član skupine The Orchestra, sestavljene iz nekdanjih ELO članov, je imel sorodno barvo glasu kot Shaw, toda njegov kitarski slog ni dosegal virtuozne globine njegove predhodnika, zato ne preseneča, da je bil to, ob pričakovani Shawovi vrnitvi, njegov edini dosežek v vlogi uradnega člana Styx vse do izida albuma »Cyclorama« (2003). »Edge of the Century« je bil tudi poslednji album za nesrečnega originalnega bobnarja Johna Panozza, ki je šest let kasneje umrl zaradi odpovedi ledvic, kar je še posebno prizadelo njegovega brata, originalnega bas kitarista Chucka.
Prerojeni Styx so na »Edge Of the Century« polni novega elana, ki z izjemo nekaj bolj trdorockersko obarvanih izjem predstavlja skorajda popoln preobrat v AOR/pop rockovske vode s kopico bolj ali manj osladnih power balad, začeli vsrkavati tudi določene zvočne vplive tedanje glam metalske scene, ki pa se je tedaj že počasi poslavljala z dominantnih radijskih valov. Vseeno se je izkazalo, da so Styx po dolgi odsotnosti še vedno privlačni za ameriški trg, saj jim je »Edge of the Century« navrgel hit single v podobi skladbe »Show Me The Way«, katero so ameriški vojaki med zalivsko vojno posvojili za svoj antem. Nekatere radijske postaje so vrtele tudi prirejeno verzijo omenjene skladbe, kjer so, tipično ameriško, s petjem sodelovali tudi otroci omenjenih vojakov. Preostala dva singla, »Love Is the Ritual« ter »Love at First Sight«, nista uspela doseči podobnega uspeha in čeprav je album dosegel zlato naklado so Stxy že po koncu turneje spet odšli na še en šestletni počitek.
Na večini kompozicij je imel osrednjo skladateljsko vlogo klaviaturist, pevec in aranžer Dennis DeYoung, kar je bilo po Shawovem odhodu nekako pričakovano, medtem ko so nekatere dobre ideje prispevali tudi Burtnik, originalni kitarist/pevec James Young in zunanji sodelavci, Plinky, Bob Burger in Ralph Covert. Že omenjeni 'pop metalski' antem »Love Is the Ritual« je prežet z mladostniško energijo t.i. MTV generacije, katero zagotavlja novi član Burtnik v vlogi glavnega pevca, ki po barvi glasu že skorajda nesramno spominja na Tommya Shawa. Odlična produkcija za katero je poskrbel DeYoung je zaznavna že od prve sekunde in poskrbi, da večina stvaritev na »Edge of the Century« precej boljše prestane test časa kot bi se pričakovalo.
Veliki hit »Show Me The Way« je popolnoma karakteristična DeYoungova power balada, kakršne je ta veliki katoliški pobožnež uspešno koval že v preteklosti, zato ne preseneča, da na krilih mogočnih vokalnih harmonij pod klaviaturistovo štafetno palico, arogantnih kitarskih fraz in eteričnih klavirskih aranžmajev, v trenutku očara nežne duše, kot so bili recimo prej omenjeni ameriški vojaki. Lirično gledano gre za še eno tipično, osladno in patetično pravljico o 'ameriških sanjah', zato se poslušanje besedila močno odsvetuje.
Naslovna kompozicija je ritmično izdatno naviti melodični rocker, ki naivno idealizira nekatere ključne zgodovinske dogodke z začetka devetdesetih let kot je denimo padec berlinskega zidu. Burtnik vnovič zveni kot kakšen aroganten mulec, medtem ko si z Youngom uspešno podajata posamezne kitarske pasaže in v navezi z DeYoungom prepričljivo gradita nalezljive vokalne harmonije. »Love At First Sight« je osladna ljubezenska power balada, ki vsebuje zelo dober simfonični aranžma, okusne kitarske variacije in krasno DeYoungovo vokalno predstavo, vendar je besedilo popoln AOR kliše ob katerem bo povprečen poslušalec dobil napad sladkorne.
»All In a Day's Work« je precej nezanimiva akustično-kitarska ljubezenska balada, kjer vnovič ne manjka tipične ameriške patetike, predvsem po zaslugi Burtnikove 'jokave' vokalne predstave, čeprav je v inštrumentalnem in vokalnem smislu po pričakovanju odigrana na vrhunski način. »Not Dead Yet«, katerega je napisal indie glasbenik Ralph Covert, je razmeroma zabaven trdi rocker na katerem se DeYoung uspešno prelevi v pokvarjenega pevskega pobalina, pa čeprav so ritmične nianse to pot precej premočrtne in ima poslušalec vnovič opravka s popolnoma abotnim besedilom.
»World Tonite« je še ena nekoliko bolj temperamentno zasoljena stvaritev z udarno kitarsko frazeologijo, kjer ne manjkajo niti zanimivi sintetizatorski okraski in mogočne vokalne harmonije. Burtnik se vnovič spremeni v Shawov vokalni klon in pri svoji pobalinski pevski predstavi zveni kot pravi idol tedaj že 'pogubljene' hair metalske generacije. »Carrie Ann« je resda še ena ljubezenska power balada z obupno prozornim, patetičnim besedilom, vendar gre kljub temu za najbolj sofisticirano balado na albumu, ki preprosto navduši s svojim hipnotičnim refrenom in osrednjim klavirskim aranžmajem. DeYoung, ki je bil glavni 'krivec', da so Styx v sedemdesetih primerjali s Queen, se tu ob pomoči bogatih spremljevalnih vokalnih harmonij vnovič presneto uspešno spremeni v pevsko 'divo' in obenem ponudi nekaj nadvse okusnih simfoničnih variacij.
Odlični melodični rocker »Homewrecker« je edina skladba, kjer mikrofon pripade tudi Jamesu Youngu, večnemu ljubitelju trših melodij, kar pomeni, da to pot ne manjka udarnih kitarskih pasaž in krepkih bobnarskih prehodov, medtem ko se svetlolasi kitarist, tokrat kot glavni pevec, učinkovito repenči nad še eno nesramno lomilko src. Mogočen refren je prepojen s povoščenimi sintetizatorskimi linijami in kar nekako presenetljivo se zdi, da ta skladba ni pustila večjega pečata na tedanji AOR sceni. Potem pa se je vseeno treba spomniti, da je ob izidu »Edge of the Century« že teklo leto 1990. Zaključni dosežek, nostalgično obarvani »Back to the Chicago«, je še ena pompozna power balada s svečanimi orkestralnimi aranžmaji in soul elementi, kar še posebno velja za še eno fenomenalno vokalno predstavo v režiji tega starega klaviaturskega mačka DeYounga. Besedilo se nanaša na vrnitev banda nazaj v Chicago, kjer se je Styx zgodba na začetku sedemdesetih tudi začela.
Styx so z »Edge of the Century« svetovnemu občestvu konec devetdesetih uspešno sporočili, da so še živi in da so še vedno sposobni ustvarjati dobro glasbo. Kljub temu, da je bil »Show Me the Way« nepričakovani veliki hit, pa je bilo jasno, da je konec časov največjega komercialnega uspeha, zato so se ob začetku grunge invazije odločili za skorajda sedemletno hibernacijo. Na izjemno uspešen način so se vrnili šele leta 1997, po smrti bobnarja Johna Panozza, ko so izdali dvojni koncertni album »Return to Paradise«.
na vrh