Eden's Curse: Eden's Curse

Eden's Curse, nova skupina in stari znanci. Idejo za zagon Eden's Curse sta dobila ameriški vokalist Michael Eden in basist, Škot, Paul Logue (Cry Havoc). Oba sta tudi avtorja večine materiala (verzi in kompozicije) na istoimenskem studijskem prvencu "Eden's Curse". Manjkajoče osnovne člene v postavi sta našla v nemškem kitaristu Thorstenu Koehneu, sicer članu zasedbe Demon Drive, nadalje je priskočil na pomoč še bobnar, Anglež, Pete Newdeck (Steve Grimmett Band), tu je tudi izkušeni nemški klaviaturist Ferdy Doernberg (Axell Rudi Pell, ex – Rough Silk). Skratka mednarodna zasedba za katero bi lahko pričakovali, da bo porabila več časa za medsebojno "otipavanje" in "razumevanje" v studiu, kot tudi izven njega. A večino te potencialne težavice, ki se pojavi skoraj obvezno pri formacijah tovrstnih zasedb, zbobnanih z vseh vetrov v zadnjem hipu, so možje sanirali z dolgoletnimi izkušnjami pridobljenimi v glasbenem poslu ter jasnim fokusem ekspresije glasbenih želja Edena in Loguea. Če k temu prišteješ še ime producenta, ki je na trakove ujel tisti vselej iskani unikatno prepoznavni "utrip" ekipe, ime Dennisa Warda (Pink Cream 69), uspeh praktično ne more izostati. Prav Dennis Ward je v tem primeru sila pomemben člen, ki je začutil kaj skupina Eden's Curse pravzaprav želi in kaj lahko v studiu iz nje "potegne", v iskanju končne podobe zvočne slike, ki v skupnem seštevku vseh malih doprinosov posameznikov, prinaša pač še eno popolnost.

Najbolj prepoznavna figura na albumu je vokal Michaela Edena. Možakar poseduje čist, eksploziven vokal, ki vnaša izredno mero melodije, praktično idealen za prijeme AOR rocka. Poleg tega je barva glasu prepoznavna, kar je glavni vzrok kot predpogoj, za izstopajočo vlogo. Drugi zelo pomemben člen zasedbe je kitarist Thorsten Koehne, ki je odlično začutil Loguove in Edenove ideje, kar je dokazal z dovršeno skladnim prispevkom raznobarvnih kitarskih prehodnih okraskov, še posebej pa z "idealno izdelano ulitim" soliranjem v srednjih instrumentalnih delih, ki splošno melanholijo in dotik drame v celokupnem vzdušju absolutno nadgrajujejo, brez "cefranja" rdeče niti oziroma kompaktnosti poante samih skladb. Doernberg zanimivo, odigra znova vlogo statista, kar počne že vrsto let na moč uspešno v sicer uigrani ekipi Axella Rudija Pella. Torej mož ne obremenjuje prstnih členkov in dlančnih koščic s kakimi utrganimi solažami, teh na klaviaturah ni, Doenrberg se posveča absolutno le gradnji atmosferične zavese ozadja v katero so vpeti osnovni kitarski rifi.

In material? Vsekakor je atmosfera posebna, album nosi na mestih prepričljiv obskuren dotik, odlično mero dramatike. Peterica deluje skladno in kot omenjeno, Ward je potegnil maksimum vseh članov. Kompaktno, vrhunska eksekucija na polju melodičnega hard rocka.

Visoka drama je v trenutku vzpostavljena v uvodu Book Of Life, ki se prelije v udarni Judgement Day. Ta skladba potrdi posrečenost in smelost komponistične naveze Logue/Eden. Komad je visoko tekoč, adrenalinsko nabrušen, izstopa pa riff in samo riffanje Koehneja, možakar strupeno "razčetveri" kitaro v solistični noriji, ki je mojstrsko skladno vpeta v srednji instrumentalni del. Refren je globinsko poudarjen ter dodatno podprt z okusnim ogrinjalom večdelnih vokalnih harmonij ozadja. Eden's Curse živo bruhajo v medsebojni interakciji. Nadaljujemo s srednje hitro atmosferično natempirano Eyes Of The World, ki je pravzaprav "izgubljena" pesem zasedbe Evidence One, katero je prispeval član skupine Evience One Carsten Schultz. Ta nas popelje v absolutno nadgradnjo energije albuma omenjenih atributov otvoritvene Judgement Day. Skalovito utripanje ritem linije, ki je oddaljena na kontrastno atmosferično uravnilovko nasproti prve fronte (riff, vokal, klaviature) ne pojenja v Stronger Than The Faith. Eden kraljuje z izrednim razponom, barvitimi odkloni pevskega pristopa ter seveda ustvarjanjem kontrastnih nasprotij med eksplozivnostjo in subtilno sofisticiranostjo. Možakar je prvi magnet tega albuma, poleg izrednega dela na kitari! The Voice Inside je prva reč ob kateri butne na površje kliše "Gotthardovskega" refrena, prva in edina (hvala bogu) balada albuma, balada brez posebnosti. Zanimivo, pa je da za njo stoji brcajoči hard rock napad z After The Love Is Gone, ki znova dvigne dinamiko in atmosfero na hudo našopirjeno raven. Eden od vrhuncev albuma, v katerem je naveza refren in predrefren po komponistični plati dobesedno popolna. Fly Away z impozantnimi vokalnimi harmonijami v refrenu, dramo albuma utrdi in ponese na višji nivo. Magija ujeta v delu na kitari se posebej iskri v temačnejši What Are you Waiting For, nabrekljivo naviti rocker, ki poskakuje na izrednem utripu ritem linije! Eden's Curse, naslovna skladba, je redkejša reč tega albuma, ki temelji na izstopanju "že slišanega", a poteza, ki absolutno sodi na album, kateri na tej točki nikakor ne skrene s poti. Visoko melodično in tekoče še naprej. Po "jokanju" sledi izreden visokooktanski vbrizg, ki kot tak potrjuje, kje so Eden's Curse pravzaprav najmočnejši. Kadar navijejo vse gumbe na 10 in prestavijo v najvišjo! Moč vokala je tu skrajno izkoriščena v smislu da poleg (s)eksplozivnosti prinaša maksimum melodije. To je komad Don't Bring Me Down ob kateri kri žilah korenito zavre, uživajte v kitarskem soliranju. Strupeno "leppardovski" Heaven Touch Me še naprej ubija v perfekciji zložene zgibanke, medtem, ko The Bruce (intro) in komad Fallen King, navezujeta Lougovo poreklo z naslovom albuma. Materializacija prekletstva, ki je bdelo nad Škoti, ob njihovi končni predaji in priznanju nove vladavine angleškega imperija. Po pričakovanjih razbranega naslova je to dramatična žalostinka, v začetku katere je postavljen orkestralno začinjen mirnejši del. Ta se preko prehoda prelije v še en melodični rocker, z novim zapeljivim refrenom, ki bi lahko bil odličen zaključek albuma, po katerem se okus Eden's Curse po poslušanju, še dolgo ne raztopi v ušesih. No na konec albuma pa je nastavljena priredba iz filma Rock Star z naslovom We All Die Young, s ščepcem bues linij in skladba tako odstopa od preostalega materiala na albumu, zato je tudi ne gre pogrešati.

Album "Eden's Curse" je odličen prvenec. Glede na izstopajoče kvalitete in posebnosti posameznikov, ki so odlično izpostavljene in poudarjene pod produkcijsko taktirko Dennisa Warda, je skoraj nemogoče verjeti, da se je bend, namešan iz vseh vetrov, ujel med seboj v tako kratkem času. Vendar je očitno, da je kvintet v trenutku snidenja našel skupni jezik zaznavanja in posledično konstruktivne magnifikacije posameznih glasbenih idej. A kakorkoli, v prvi vrsti gre tu največja zahvala za odličnost prvenca enkratni produkciji, ki združuje živost, jasno ter kontrastno poudarjeno zvočno globino med ritem linijo ter prvo fronto, skozi katerega šviga avtoritativna vokalna sila fascinantnega Michaela Edena. Glede na svežino idej, dinamiko, visoko drama atmosfero prvenca, ga ni razloga, da ne bi pričakovali od Eden's Curse v prihodnosti nadgradnje tega! Melodični hard rock danes preprosto potrebuje takšne albume!