Forgotten Eden: Eden

Tole je ena najtežjih recenzij, kar sem jih moral spisati. Prihajajo torej veseli fantje iz Velikega Ubeljskega (pod Nanosom) Forgotten Eden, po novem samo Eden, s prvim pravim albumom v desetih letih kariere. Možje so silno podjetni, saj gojijo glasbeni slog, ki je danes klinično mrtev. Sploh v Sloveniji. Slogovno in v produkciji zvoka samega. Torej melodični hard rock. Ta nikakor ni "out of date&shape", če ti uspe plasirati ideje ujete v ustrezno produkcijsko obleko, pomembni pa so še ostali faktorji, kot so izdelane bogate vokalne večplastne harmonije in pravšnja naveza živahnih barv dialoga med kitarskim riffom in klaviaturami. Vsi trije faktorji pri Eden še zdaleč niso popolno izbrušeni. Melodični hard rock in AOR zahtevata bombastiko, bombastično produkcijo, ki pa je na albumu "Eden" kar konkretno primanjkuje.

Vokal je močan in prepričljiv v višjih do najvišjih legah. Način naglaševanja angleških verzov je nekoliko neroden in na teh mestih odhaja iz glasbe melodičnost. Dobrodošlo bi bilo, da skupina v bodoče nameni več pozornosti angleškemu jeziku v smislu, da prilagodi in nastavi verze na višjo stopnjo spevnosti. Zlasti se ta nerodnost naglaševanja čuti v srednjih do nižje intoniranih legah. Še sreča, da nimamo opravka s slovenščino, kar skladba Krompirjeva noč (slovenska verzija pesmi Tonight Is The Night) samo potrjuje. V nižjih legah postaja vokal celo tenak, kar dokazuje da mu izbrana uglasitev instrumentov ne ustreza najbolj, zato bi bilo dobro, da se te intonacije v bodoče čimbolj izogiba, izbira višje lege, ali pa ustrezno polepša s harmonijami.

Kitarski riff, kot klaviature so v produkciji preveč distancirane, preveč potiho, brez prave medsebojne vezi in koherentnega prepleta, zato ne tvorijo ustrezne zvočna prostornine, v katero bi se ulegel vokal. Tonight Is The Night je primer pesmi, ki najbolj nazorno prikaže to pomanjkljivost, strogo pa mu sledita Girl In Love ter It's My Love, ki jo lahko najdemo že na albumu "Forgotten Eden". Zaradi te "tihe" produkcije riffov (Pozor! Eden imajo dve kitari!!!) dobi človek lahko na določenih glasbenih točkah albuma občutek, da je vstavil v CD predvajalnik album starega, še neizdanega Pop Design materiala, odpetega na novo v angleščini, ali novo reinkarnacijo kakih Rendez Vous. Ker zvočne polnosti na relaciji riff-klaviature v ozadju ni, deluje vokal na trenutke, nasploh kadar se loti grlene vreščavosti, pregrobo izstopajoče. Zato lahko deluje celo nadležno, kar je sicer škoda, za visoko kakovostne karakteristike, ki jih dosega.

Refreni skladb Straight, I Can't Wait, Nightfalls, The End in Electric Night nosijo lep potencial, ki bi jih roka prave produkcije zagotovo lahko sooblikovala mnogo bolj impresivno in izrazno bolj prepričljivo. Tudi sama zasnova v teh skladbah je impresivna in fantje vsekakor ne skrivajo glasbenih vrlin in talenta. Glede na nekatere pikre očitke, pa briljira skozi album soliranje kitare, ki ni pretenciozno, pač pa skrbi za fluidnost in melodičnost skladb. Tako pa albumu zaradi plitve produkcije manjka ustrezne dinamike in razgibanosti. Zvok deluje enodimenzionalno in album kot celota zelo "za časom". Predstavljajte si kaj bi se zgodilo, če bi skušali Deep Purple kdajkoli pomeriti obuvalo Journey, ali pa se samo spomnite kako nedoživeti in izgubljeni so bili Blackmorjevi Rainbow, ko so se v osemdesetih pečali z AOR fintami.

Reč je celostno vsekakor kvalitativno nadgrajena glede na "Forgotten Eden", ob katerem se nikakor ne morem opredeliti ali gre za EP ali pravi studijski album (preveri dolžino trajanja!). Ne glede na nove sveže ideje, ki jih fantje ponujajo, pa zeva album "Eden" še kar precej lukenj, kjer bo morala skupina v bodoče uporabiti precej domače preje, da jih zakrpa. Prvo kot prvo je potrebno poriniti kitarske riffe precej bolj naprej, jim dodati moden zvok klaviatur, obogatiti vokal z ustrezno paleto večglasnih harmonij, se otresti arhaične uporabe synthesizerjev in nadgraditi petje v angleškem jeziku.

Ne glede na ta spis, so Eden slovenska glasbena realnost, so glasbena enota, so predstavniki hard rocka. Poguma fantom torej ne manjka, saj se spoprijemajo z žanrom v katerem je vse izpeto, vse povedano, vse odkrito in kjer Slovenija nikdar ni premogla neke tradicije ali kontinuitete. Recimo temu tako, da jo Eden na prizorišču danes s skupinami Mary Rose, Seventh Angel, Rock Shock, Stone Orange, Black Diamond, itd… komaj šele sooblikujejo. Pomembna figura na Slovenskem v tem oziru. Ni dvoma, da možje ne bodo nadgradili albuma "Eden" v prihodnosti z njegovimi nasledniki. Metal je v Sloveniji trenutno v hudi ekspanziji, hard rock pa mu z zamikom sledi, a ga vztrajno zasleduje.