Iron Maiden: Eddie's Archive

Kakšna ogromna škatla s čajnimi piškoti iz Danske. Okrašena je z rezbarijami kot Vaška situla, v kateri se nahajajo trije dvojni CD-ji. Tem delata družbo štirinožni kozarček z vgravirano Edijevo glavo svetlečih oči na dnu in družinsko deblo skupine, na papirju zvito v obliki depeše (samo še kraljevi pečat manjka) vdeto v okrasni železni prstan. Torej nič ne bo s piškoti. Vendar je problem, da je tale izdaja omejena na borih 4000 koščkov za cel svet! Prepričan sem, da gre za "prvo (easy meat) rundo", s katero si je skupina zagarantirala 100% dobiček, vsi CD-ji pa bodo gotovo izšli v prihodnosti tudi posamič in brez oznake "limited". Upam, da čimprej. Raje se posvetimo glasbi! Kot prvo, Iron Maiden k izdaji raritet niso dodali fantomskih Soundhouse Tapesov!

Prvi dvojec nosi posnetke radijske hiše BBC. Prvi štirje komadi prvega ploščka (posneti novembra 1979) so še posebno zanimivi, ko se je skupna nahajala v prazgodovinski postavi: Di'Anno/Harris/Murray (od znanih imen), katerim sta delala družbo Tony Parsons (kitara) in Doug Sampson (bobni). Stilsko (sam beat) ter po samem zvoku in produkciji nas skupina takoj opozori na svoje vzornike starega dobrega roka s koreninami v bluesu in rock'n'rollu. Za prvi pravi kontrast na tem ploščku poskrbi naslednji posnetek z Bruceom na odru leta 1982, ko je skupina "v živo" bruhala mnogo več ognja. Iron Maiden so se namreč prelevili v tem času v prvo ime takratnega panevropskega gibanja z oznako NWOBHM. Vendar o tem malo kasneje. Posebno zanimiva je izvedba pesmi "Transylvania", ki ob koncu preide v dve in pol minutno Murrayevo solo točko na kitari (z njegovim znanim svetlobnim triprstnim "hammeringom"), katera je bila obvezni del njihovih živih nastopov že na prejšnji (Killers) turneji. Za drugi CD bi rekel nasprotno. Na njem sta dva posnetka. Prvi z Di'Annom na vokalih iz leta 1980, prekaša predstavo skupine iz leta 1988 na Monsters Of Rock (Donnington). Dickinson je imel zaradi vnetja sinusov neverjetne težave pri petju, kar se izraža pri predstavi nekaterih njegovih najtežjih točk v "The Trooper", "Seventh Of A Seventh Son", "Infinite Dreams" ali "Moonchild". Bruce v svojih najtežjih sekvencah konstantno ostaja vsaj za pol tona nižje glede na uglašenost skupine ("fuša" po domače povedano). In to je pravzaprav edini minus teh limitiranih zgodovinskih posnetkov. Pri milijardi raznoraznih živih posnetkov, so Iron Maiden znova premišljeno škrtarili in porinili na zgoščenko nekaj komadov, ki jih gotovo poznate vsi tisti, ki imate doma "Maiden England" video.

Če sem se ravnokar pridušal nad Bruceom, pa drugi dvojni plošček predstavlja pevca v njegovih najboljših dneh. Famozni "Beast Over Hammersmith", z obdobja promocije The Number Of The Beast plošče, pričara neverjetno agresijo skupine. Skupina je za tisti čas zares delovala šokantno. Na odru je zvenela še hitreje (a še vedno "čisto") kot v studiu, kar je potrjevalo njihovo izredno uigranost. Ni skrivala svojih velikih ambicij, točno je vedela kaj hoče in k temu je pristopila brezkompromisno ter na vso moč. In to izredno neukročeno energijo po dokazovanju butajo Iron Maiden od začetka do konca tega živega posnetka, kjer Bruce odrjuje skorajda brutalno nekatere svoje linije. Torej "Beast Over Hammersmith" predstavlja Iron Maiden v njihovi najsvetlejši luči. Če se znova vrnem k Dickinsonu, je fant vnesel s svojim prihodom v skupino še tisti podaljšek absolutne melodike, ki jo je skupina že z Di'Annom skušala razviti, a te zaradi njegovega spogledovanja s takratnimi vplivi punka enostavno ni mogla izraziti in razviti v polni meri. Z Bruceovim prihodom je skupina zadihala s polnimi pljuči, fant pa je s svojim slogom in z vokalnimi sposobnostmi v bend vnesel še dodatno mero agresije in ostrine. To vse so argumenti, zakaj je Brucko še danes nepogrešljivi člen glasbe Iron Maiden.

Tretji dvojni CD vsebuje "best of B-sides", v glavnem priredbe skupin, ki so jih Iron Maiden še kot teenagerji posebej čislali. Torej, pravzaprav prvič združeni na dveh ploščkih, predstavljajo ti remastri tudi novost za vse tiste, ki niste uspeli skompletirati limitiranih uradnih dvojnih izdaj studijskih albumov skupine, ki si se pojavile v trgovinah za kratek čas jeseni davnega leta gospodovega 1995.

Vem, vem, tale Edijev arhiv je skoraj iluzorno najti v kakšni trgovini, vendar pa, če bo kateremu predanemu oboževalcu skupine usoda le namenila, da ugleda ta dokument pri kakšnem trgovcu nekje širom sveta, naj ga takoj pograbi. Eddie's Archive prikazuje Iron Maiden kot eno tistih usodno izbranih najvplivnejših skupin v heavy metalu, ki je orala ledino naslednjim generacijam. Pa še vedeli niso. Le samozavestno ter neobremenjeno so sledili samim sebi. Prišel je čas posebnih izdaj, prišel je čas ko postaneš "modri očak" in legenda. In glede na staž, ki se počasi nagiba k tridesetletnici obstoja, trnovo pot, ki so jo fantje preznojili ter seveda ob vseh fantastikah s katerimi so nas razveseljevali (zlasti v zlatih osemdesetih), so nekako za vedno postali del zgodovine rocka. Tale arhiviran nabor raritet je pri tem le pika na "i". Vse spoštovanje!