Iz oddaljenega planeta imenovanega AOR je skozi piš sveže opojne pomladne noči ob božanju milih žarkov mesečine v nizkem "glisandu" pristalo vesoljsko plovilo oblike egipčanskega skarabeja. Nebo je naenkrat zažarelo in na nebu se je pojavil ognjeni ekliptični svod. Potovanje kreativne energije se nikoli ne konča. Le pretaka se skozi mnogotere pojavne oblike. To je le kratek postanek, postanek plovila Journey. Utelešenje popolne glasbene simbioze.
Se vam zdi uvod pretiran? Če ste dodobra seznanjeni z opusom in pojavo skupine Journey, potem zagotovo ne. Naj hitro obnovimo. Ultimativni AOR kralji iz San Francisca rekrutirajo na mestu novega vokalista filipinskega pevca Arnela Pinedo in izdajo v letu 2008 album "Revelation". Z njim so Journey opozorili, da lahko skladajo še vedno glasbo, ki stoji ponosno ob boku njihovim najbolj znamenitim delom. Še več. Pineda se je izkazal za odličen Perryjev nadomestek in Journey so izdali album s katerim so potrdili, da se v njih pretaka še mnogo (neizrečene in neizpete) izjemne, kreativne in ustvarjalne energije, ki ohranja njihov zvok svež, navdušujoč in priča v prid polne življenjske sle, ki se pretaka v ožilju skupine. "Revelation" je odličen izdelek, Journey pa so z njim dokazali da jih še naprej poganja neusahljivi vir pozitivne in nenehne spremembe naprej.
Po treh letih prihaja "Eclipse". Sama naslovnica in sosledje črk v naslovni besedi albuma spomnita hipoma na album "Escape", čeprav sta to dve različni zgodbi. Z "Eclipse" so šli Journey glede na "Revelation" še korak naprej v svoji evoluciji. Da. Tudi po skoraj štirih dekadah obstoja se hrabro razvijajo dalje.
"Eclipse" prinaša dve pomembni novi dejstvi. Prvo dejstvo je to, da gre to pot za skrajno navit rockerski album, kjer nad vsemi gradniki dominira preko dvanajstih skladb kitarsko dela unikatnega genialca kitarskih genialcev Neala Schona. Po tej plati gre to pot za najtrši Journey album dolgožive kariere skupine. K temu je treba obvezno dodati, da so v vsega treh letih uspeli Journey znova zbrati skupaj 12. aranžmajsko izjemno razgibanih skladb s katerimi ustvarjajo fantje izredno dinamiko in intenzivno prelivanje mnogoterih vzdušij in razpoloženjskih stanj, ki so resnično kontrastna in se skozi te intenzivne kontraste nenehno prelivajo. Na trenutkih albuma ne moremo zaobiti "adventivno- progresivno" naravnanega občutka, ki dodaja večnemu AOR šarmu skupine unikaten art rock dotik, ki tako izrazno oddaljuje izdelek od svojih starejših bratov in mu dodaja nov, pri Journey doslej še nepreizkušen, kvalitativni predznak. Ob tem adventivnem pedigreju pa lahko hkrati trdimo, da tako kompetentno rockersko Journey niso zveneli vse od albuma "Escape" dalje. Ne razumite napak. "Raised On Radio" je v vsem kompetenten album, nadodličen album, a skozi njega seva takratna težna Stevea Perryja po izraznih obratih skupine k R&B in soul pop kozmetiki. Če odštejemo nekoliko nersrečni Generations, sta tako "Trial By Fire", kot "Arrival" zapustila vtis albumov kjer dominirajo baladne točke. Z "Eclipse" pa Journey končno osrečujejo ljubitelje njihovega tršega glasbenega pola in jim tako po dveh dekadah končno vračajo pravi rockerski nasmešek na obraz.
Druga novost ki prinaša korak pozitivne spremembe naprej za nove Journey, pa je sijoči doprinos čucdežnega dečka Arnela Pinede, ki je odpel material na novem albumu naravnost fantastično. Verjhetno že cinično mrščite čela, ko vam porečem, da seveda na trenutke zveni Pineda kot Perryjev klon, a na večini trenutkov njegovega petja, pušča to pot Pineda jasen osebni pečat vokalnega pristopa. Fant se je povsem sprostil in dobil zeleno luč, da oplemeniti skladbe s svojo vokalno karizmo. In Pineda zveni naravnost perfektno. Svoje, v vsem kompatibilno s standardnim izrazom skupine , hkrati pa je vseskozi jasno, da je Steve Perry od tu dalje resnična preteklost za skupino. Pineda je tu vtisnil pečat svoje vokalne osebnosti in to tako prepričljivo, da postane z "Eclipse" sleherna primerjava s preteklimi vokali skupine brezpredmetna.
Novi album zveni tudi bolj živo od predhodnika Revelation. Poseduje živahen značaj, ki kontrastno diha s polnimi pljuči v izpolnitvi spektralne zvočne slike. Schon je v kitarskih frazah navit in jasno potisnjen naprej. Mnogokrat Schon kontrastno podvaja svoje delo na kitari in poleg vodilne fraze dodaja dodatne kitarske ornamente, ki debelijo sam zvočni zid ozadja glasbene spremljave. Tipični tak primer je Edge Of The Moment, ena izstopajočih skladb na albumu, kjer se priključi kitarski frazi še živahno vah vahanje v refrenu. To prihaja iz levega monitorja in občutek je kot bi igrala na albumu dva kitarista.
Klaviature so to pot ugreznjene v ozadje, nekoliko potuhnjene v miksu in Jonathan Cain mnogokrat uporablja zvok orgel, ki pa je skrito vmešan v rušilni zid katerega, kot že omenjeno, v prvi vrsti gradi dinamično Schonovo riffanje (City Of Hope, Edge Of The Moment).
Navadno je tretja skladba na AOR albumih rezervirana za balado, a to pot se motite. Niti "dvomljivi" naslov Chain Of Love temu ne zadosti. Prej smo omenjali proggerski dotik albuma. V tej skladbi pride prvikrat jasneje na površje. Riff je orientalski, skladba ima temačen drama pridih v kitici, luč pa zasije natanko tam kjer je treba. V obveznem - melodično nalezljivem AOR refrenu. Chain Of Love je pravzaprav prva skladba, kjer miks ne skriva sintetizatorjev in piana Jonathana Caina, pa čeprav ostajajo klaviature v podložni poziciji.
In tudi četrta skladba Tantra, ki se končno odpre na "pogrešanem" klavirju tipa Faithfully, prevara poslušalca v nadaljevanju. Je mirnejša skladba in vendar ne tipična Journey baladeska, saj se iz uvodnega čutnega Pinedinega napeva šansone , prelije v svečano rockovsko sentimentalno vibriranje. Prav v tem uvodnem mirnem delu skladbe Tantra je jasno razpoznavna rdeča nit sporočila nove plošče, katere vsebino veže skupaj krhki koncept. Koncept držita to pot vera v ljubezen in upanje. In boljše izhodiščne točke Journey ne bi mogli najti. Veljajo za skupino, ki zgenerira ogromno pozitivne energije, ki te navdaja z radostjo in pozitivnimi občutji. In "Eclipse" ni v tem prav nič drugačen.
Verza Jonathana Caina, kot denimo "Preko univeruma, z isto silo, ki poganja Zemljo, v mojem srcu" (mišljeno v kontekstu potovanja planeta po ekliptiki), pa nadalje "Sem ljubezen katero izbiram ljubiti",... preplet čustvene in duhovne inteligence ter izredne glasbene artistične sofisticiranosti, ki jo uteleša skladba Tantra je osnovna iztočnica sporočila, ki ga lahko ekstrapoliramo na celoten album. Verjamem da mi tukaj še lahko sledite, saj verjamem, da niste še postali povsem čustveno otopeli roboti v suženjstvu otipljive empirike, ki slepo sledi le apostolatom naravoslovja in matematike, ali pač? Besedila v sporočilih brišejo mejo med racionalnim (zavestnim, empiričnim) in stanjem odklopa misli. Če na to vežeš glasbo "Eclipse", je stik z večnostjo in neminljivostjo toliko bližji in vibracija albuma se te lahko dotakne v polni srži. A ostanimo ozemljeni. Jemljimo torej le najboljše iz obeh principov. Ekstremizmi niso zaželeni in tudi album "Eclispe" je izjemna uravnilovka obeh pristopov dveh osnovnih filozofij nazorov človeštva. Kaj takega se mi ni zapisalo od recenzij klasičnih Yes albumov ("Fragile", "Close to the Edge", "Tales From Topographic Oceans") in vendar teh občutij in jasnih sporoči ne gre prezreti.
Plemenski ritmi in razbeljeni kitarski riff v "nafunkirani" skladbi Human Feel z enim najlepših in izrazno najmočnejših refrenov perfektne melodične dovršenosti na albumu ali naravno in graduirano draženje z organskimi zvočnimi kolaži igrive Schonove akustike v She's A Mistery (z eteričnim srednjim instrumentalnim delom), ki uvodoma skorajda zadiši po "Going to California Zeppelinovsko retrogradno" in pravzaprav v razvoju lastne minutaže prinese enega najbolj živopisanih komadov kar se motivskega prelivanja tiče in v katerem je moč začutiti, da bi Journey z lahkoto progresivno eksplodirali, če bi hoteli skočiti iz svoje osnovne in ustaljene glasbene forme (She's A Mistery je v zaključku že prav devastirajoče naostrena v zmetaliziranem riffu). Vi izbirate tokrat. Kontrastnost je izjemna že znotraj teh dveh skladb, kaj šele, ko se podamo na popotovanje skozi celotni album!
Skladbe ne prenehajo navduševati v svojih aranžmajih. Združujejo princip dovršene melodične kompaktnosti, kar je sicer zahtevani standard glasbene briljance skupine Journey, v katerega je bolj kot kdajkoli smelo vmešan dotik artizma, ki se iskri na točkah nepričakovanega razvoja dogodkov skozi nizanje osnovnih motivov in odličnih odklopnih pobegih neulovljivih kitarskih eskapad Neala Schona v srednjih instrumentalnih delih in/ali izhodnih delih skladb. Schon fascinira s "slalomsko vožnjo" med rafali ekstremno hitrih "trill-ih", ki jim nepričakovano sledi "podaljšan" ton, kakršne Schon poljudno "ukrivlja" skozi razpoložljiv domet tonalitete in utečeni "sustain" efekt popadljivega magnetizma. Schon tokrat napada z vso kitarsko artilerijo in deluje v vsem nebrzdano, strastno, na trenutke že kar bestialno zagrizeno, spet pa že v naslednjem trenutku prekaljeni glasbeni imenitnež šokira in očara s sofisticiranostjo in pretkanostjo (Venus, She's A Mistery)!
Skladbi Edge Of The Moment in Resonate nosita podobno vibracijo. Sta srednje hitro ritmični, podloženi z debelim valovanjem "nagroovane" bas linije Rossa Valoryja, Schon pa združuje v obeh polno riffanje z enostrunskim ubiranjem akordov (združevanje več linij v zvočnem zidu ozadja spremljave). Obe skladbi se lahko ponašata z izjemno refrensko retoriko kar se tiče briljance dovršene melodične izpiljenosti in kompaktnosti, ki se usede v uho s prve! Po tem izstopata na albumu, tretja takšna pa je že omenjena Human Feel.
Album se umiri šele s svečano To Whom It May Concern, ki je udarna balada, v katero so Journey uvodoma vpletli celo rabo tolkal, ki spominjajo na kastanjete. V tej skladbi prihaja znova na površje večji pomen klaviatur, ki delujejo v funkciji orkestralnih aranžmajev v refrenu. Ravno ta baladno usmerjena skladba je po izjemni, silno zahtevni vokalni predstavi Arnela Pineda najbolj neposreden dokaz, da je Steve Perry tako postal za Journey za vselej preteklost, na katerega jih lahko veže le še lep spomin.
Skladba Anything Is Possible ohranja po produkciji zvoka največ smernic s predhodnim albumom "Revelation" in tudi klaviature nosijo tu pomembnejšo funkcijo v gradnji aranžmajev. Ritual je tip skladbe, ki je voden v sorodni maniri otvoritve albuma "Revelation" z Never Walk Away. Nekakšni ekstrapolaciji klasične Journey skladbe Be Good To Yourself za novo tisočletje. Ritual je odličen kandidat za izdajo v obliki "singlea", z esenco podobno končnemu učinkovanju otvoritve albuma z City Of Hope. Tudi Someone prinese bolj posredno navezavo na predhodni Journey album, medtem ko je katarzični instrumental Venus še ena poteza, ki spominja na predhodni album, saj se tudi "Revelation" zaključi z instrumentalno skladbo. Venus je vzlet intergalaktičnega "hroščelikega" plovila novim avanturam naproti. Godi izjemna kontrastnost Schonove improvizacijske briljance in neusahljivo lomljenje ritmov Deena Castranova, ki prinese na album povsem progresivno skladbo.
Eclispe je nov mejnik v razvoju skupine Journey. Z njim so Journey zakorakali v večjo aranžersko razrahljanost, kljub jasno izpostavljeni retoriki melodične AOR briljance. V produkciji je to janbolj živahen album Journey kariere obenem pa tudi najtrši, pravi rokcersko naviti album. Enkratna predstava Arnela Pinede je jeziček na tehtnici, ki bravurozno premošča sleherni dvom jalovih misli, katere preplašeno kličejo po vrnitvi Stevea Perryja v zasedbo. Perry je z "Eclipse" postal za Journey preteklost. Novi album je dokument izjemnih ustvarjalnih spretnosti prekaljenih glasbenikov, ki ostajajo z "Ecipse" čvrsto ozemljeni v okolju, ki ga najbolje poznajo in v katerem se najbolje znajdejo. Hkrati stem prinaša razvojni korak naprej v unikatnem brušenju glasbenega artizma skupine, ki ne pozna mirovanja. "Eclipse" je magičen album. Raste počasi. Zahteva več poslušanj. Vsebuje močna sporočila, ki vas bodo bogato in dolgo nagrajevala. Mestoma razrahljani aranžmaji prinašajo občutek večje kompleksnosti, kot smo je sicer od Journey vajeni in jo je bilo mogoče pričakovati, medtem ko prinašajo vrhunce na album še vedno popadljivi dlakocepsko dovršeni melodični refreni najbolj pristnega značaja AOR Biblije. To je album, ki je učna lekcija vsem nam. Album, ki bo prestal preizkus časa in album, ki dokazuje, kako dolga in trnova je pot po ohranjanju sebi lastne integritete. Poguma jim ne primanjkuje. Častitljivi modrijani iz San Francisca, ne odraščajo! Ne predajajo se in gotovo nas bodo še bogato razvajali v prihodnje. "Eclipse" je gotovo eden najboljših albumov kar jih je dalo rockovsko leto 2011! Bodite prepričani.
na vrh