Od izida Mansonovega megauspešnega albuma Antichrist Superstar je minilo že okroglih 10 let in v vsem tem vmesnem obdobju nam je princ teme postregel z liki vse od karikaturne spake z namenom šokiranja kar najširše publike in skorumpirane ameriške mladine pa vse do socialnega svetovalca in komentatorja, ki je sodeloval s producentoma/režiserjema Michael Mooreom in Bill O'Reillyom. Pika na "i" pa je pomenil njegov nekajletni zakonski stan z boginjo burlesk Dito Von Teese. Vzporedno in skladno z njegovim melanholičnim življenjskim stilom pa se je temu primerno tokrat kalila tudi njegova glasba.
Ljubezen je težja kot sovraštvo bi lahko dejali za slogan albuma iz leta 2003 z naslovom "The Golden Age of Grotesque." Letošnji novinec "Eat Me, Drink Me" pa je njegov popolni antagonist. Po drugi strani je to Mansonov popolnoma osebnoizpovedni album, tako lirično kot muzikalično pa se s svojim kompanjonom basistom Timom Skoldom podaja v nove zanj še neodkrite glasbene vode. Brez panike, ne gre za popolni preobrat, recimo temu samo, da g. Manson tokrat spričo lastne psihoanalize in rahlo subtilnega glasbenega pristopa za trenutek pušča za seboj zanj tako značilno heavy nasilno glasbeno izrazoslovje. Da tokrat Manson misli zares je dokazal tudi s tem, da je enostavno odklonil sodelovanje z vsemi do sedaj zaslužnimi producenti, svetovalci... in kot svojo pomoč tokrat vzel pod okrilje samo svojega že omenjenega pomagača Skolda.
Njegov tokratni prispevek na albumu bi lahko označili z izrednim. Čeprav je večina skladb počasnejšega tempa pa kljub temu še vedno vsebujejo tisti nalezljivi del pop-metala, kateremu je Manson do sedaj posvečal rahlo premalo pozornosti. Ena takih najbolj očitnih in temu podpornih skladb je skladba z naslovom "Heart-Shaped Glasses." Gre za skladbo obarvano s poppy kitarami, sprogramiranimi bobni in skoraj dance-rock ritmom. Če odmislimo mračnjaške klaviaturne dele in vokale (distorzirane do maksimalne mračnjaškosti) bi v njem zlahka našli katero izmed trendovskih "new wave" vzporednic. "New wave" elementi pa so v veliki večini prisotni v hard rock skladbah kot so "Mutilation Is The Most Sincere Form Of Flattery" ali "You And Me And The Devil Makes 3". Slednja je ena izmed sedmih skladb albuma, ki se neposredno v stilu Jezusovega posvetilnega govora svojim učencem dotakne njegovega propadlega ljubezenskega življenja. Dejstvo, da je Manson izbral kot glavno noto albuma subtilno plat, pa je tudi prvikrat do sedaj v njegovi kratki a plodni glasbeni karieri. "The Red Carpet Grave" pa na novem albumu izstopa po osebni izpovednosti. Spet na drugih mestih Manson kot možen izhod iz osebnostne krize navaja kanibalizem, morebitno avtomobilsko nesrečo (v stilu osvobajujočega filma CRASH), skratka objokuje svoje prejšnje življenje in dejanja v stilu: "I kill myself in small amounts/In each relationship it's not about love/Just another funeral and just another girl left in tears."
Biser avtobiografskih skladb na tej izdaji nedvomno predstavlja skladba "Putting Holes in Happiness". Skladba s svojimi melanholičnimi kitarskimi rifi vsekakor ustvarja otožne razpoloženjske aranžmaje. Hardcore fani bodo ob tem albumu in pomanjkanju skladb, ki skrunijo ime boga in svetovne vladne in družbene ureditve verjetno ostali mirno hladni. Verjetno se je omenjeni album dotaknil Mansonove mentalne zrelosti, saj možak s svojimi 38 leti ni ravno zgled neumorne mladostne norosti. Shock-rocker nam tokrat vsled pomanjkanja latexa in nihilizma ponudi dobršno mero osebne izpovedi rahlo prizadete še vedno "človeške" persone. Manson enostavno samo hoče biti ljubljen in morda je nekoč celo bil ali še bo!? Kdo ve? Ljubezen navadno premaga vse.
Skupna ocena: 8/10
na vrh