W.E.T. je glasbena zgodba treh izjemnih glasbenikov. Kratica imena skupine izhaja iz, bodisi matičnih zasedb (wok Of Art »W«, Eclipse »E«), bodisi iz zasedb, v katerih so se glasbeniki, ki zastopajo projekt W.E.T., nekoč udejstvovali (Talisman »T«).
Torej. Pet let je preteklo od predhodnika »Rise Up,« tu je njegov naslednik »Earthrage«. Ker sta dve tretjini tega projekta Erik Martensson in Robert Sall, torej švedska glasbenika, je tudi novi W.E.T. album »Earthrage« izredne dosežek »AOR in melodičnorockovsega revitalizma«, skvašen po »recepturi« pretanjene šole popolnega zvočnega in komponističnega perfekcionizma, kot lahko to postreže že vrsto let skandinavski konec Evrope. Pika na »i« je izjemen vokal Američana Jeffa Scotta Sota, ki je za, čuda našel čas tudi za novi W.E.T. album. Je namreč vseskozi vpet v plejado drugih projektov (solo album, Sons Of Apollo, projekt S.O.T.O,…) No tudi Sall in Martensson nista pri tem nobena »svetnika« in imata prav tako ekstremno zatrpane urnike. Če ne drugega, so studii v katerih snemata za svoje naročnike nove albume, vseskozi polno zasedeni.
»Earthrage« je album, ki gleda na to, da najdejo našteti glasbeniki težko sploh še kaj spodobnega časa za ustvarjanje, izredno kvaliteten dosežek, ki stoji ponosno ob boku briljantnega predhodnika »Rise Up«. Ne pozna artističnega klecljaja in postreže z visoko kakovostno konsistenco vse od začetka, pa do konca svoje minutaže. V produkcijskem oziru je njegova narava bliže zvoku albumov zasedbe Eclipse, čeprav so W.E.T. znatno bolj AORovsko obarvani, kot Eclipse, kar zbližuje podobo albuma »Earthrage« delom zasedbe Work Of Art.
Tu niso le rutina in izkušnje. Seveda nosijo prepomembno vlogo, vendar pa odloča o vsem talent, kot personifikacija te izredne ekipe, ki stoji za imenom W.E.T. Ne komponistično, ne izvedbeno, album »Earthrage« nikakor ne popušča in nagovarja poslušalca torej vseskozi z izredno kreativno perfekcijo! Ekipa je znova izjemno spretno zapakirala v svoj revitalizem zapuščino AOR glasbe osemdesetih, v sozvočju z modnimi produkcijskimi prijemi novih časov. Torej kitare odločno grabijo in prevladujejo v zvoku, Soto briljira s svojim dominantnim, strogo markantnim, pečatnim in visoko nalezljivim, blago raskavim, a neverjetno prodornim vokalom. Njegov vokal je izdatneje harmoniziran z vokalnimi napevi v refrenih, kjer dosegajo vsi komadi razpoloženjski krešendo in zgrabijo poslušalca hipoma za uhlje (star trik torej). Uvodna Watch The Fire je takoj uvodoma primer izredno spretne izposoje AOR-ovskega pionirstva osemdesetih. Nekaj kar obvladuje Robert Sall s peresno lahkoto in ob pretanjeni čuječnosti, ki jo posedujeta oba z Martenssonom, ni bilo težko ustvariti ducata novih, atmosferično bombastičnih rušilcev, ki udarjajo drug za drugim na novem W.E.T. albumu (med vsemi sta zlasti zapeljiva refrena v skladbah Urgent ter Calling Out Your Name). Favorite izbirate to pot sami, bo pa album pisan na kožo vsem, ki poslušate široko paleto skandinavskih hard rock zasedb, predvsem pa vseh, ki ste navezani na AOR/west coast princip osemdesetih, ki se danes pač perfektno reflektira prav v skandinavskem pristopanju do tega žanra.
»Earthrage« velja že ob svojem izidu za enega najboljših albumov pogrevanja stare šole AOR glasbe, ki so izšli v letošnjem letu. Nov briljant melodičnorockovskega revitalizma, ki vzdržuje izredno kakovost začrtano s predhodnikoma »W.E.T.« (2009) in »Rise Up« (2013). Soto, Martensson in Sall ostajajo torej skrbno naoljen kreativni stroj, ki ne popušča!
na vrh