King Crimson: Earthbound

"Earthbound", njihov prvi koncertni album, je nedvomno najbolj obskurna v katalogu izdaj skupine in pravzaprav nekakšna anomalija. Gre za bootleg posnet v zadnjih dneh Fripp/ Burrell/Collins/Wallace zasedbe in je razvpit po izredno slabi zvočni kvaliteti, kajti posnel ga je kar nekdo izmed občinstva z navadnim snemalnikom za kasete, brez ustrezne tonalitete. Pa tudi po tem, da prikazuje skupino ravno proti koncu "Islands" turneje, ko je bila ta inkarnacija skupine tik pred razsulom in kot taka glasbeno razklana. Ta razkol se jasno vidi v tem kako trojica Burrell/Collins/Wallace med improvizacijami vlečejo v blues in funk vode medtem, ko je osamljeni Fripp še vedno trdno in odločno zasidran v klasični glasbi. Tehnična izvedba je sicer sijajna, kot se pač spodobi za glasbenike takega ranga, a slab zvok tega posnetka ter glasbeni razkol znotraj članov zasedbe kvazi kvaliteto celotnega posnetka. Prav tako rahlo moti ne povsem posrečen izbor posnetih skladb, ki večinoma ne predstavljajo klasična dela skupine, a za to ne gre kriviti skupine temveč "pokoro", ki je celotno zadevo posnela. Od studijskih kompozicij oz. klasik skupine se na tem posnetku nahajata le "21 Century Schizoid Man" (In The Court of the Crimson King, 1969) ter "Sailor's Tale" (Islands, 1971). Daljša improvizacija "Groon" je izšla na singlu "Cat Food" (1970) in ni bila nikoli uradno izdana na studijskem albumu, medtem ko sta "Peoria" in "Earthbound" improvizaciji, ki ju je skupina igrala med takratno turnejo.

"21 Century Schizoid Man", njihov antem in klasika, je najbolje izvedena skladba na celotnem posnetku. Gre namreč za popolnoma odklopljeno, pravcato "anarho-apokaliptično" verzijo, ki se sicer ne more primerjati s studijsko verzijo, a je vseeno čisto posebna zgodba zase in prava poslastica za vse ljubitelje skupine. Kot se spodobi za to legendarno skladbo je Bozov vokal distorziran skozi VCS3 efekt, ki pa na tem posnetku dosega že skoraj groteskne sfere in Boz včasih že skoraj zveni kot kiborg. Ko pa tega na sredini skladbe v pravcatem dvoboju, kaj dvoboju-mesarskem klanju, nasledita še pobesnel Collinsov saksofon in Frippova zmetalizirana kitara; takrat se šele začne ognjeviti ples in bitka inštrumentov. Vsakdo ki obožuje originalno verzijo z Gregom Lakeom na vokalu, bo užival tudi v tej izredno "sočni" izvedbi te njihove klasike. Prava škoda le, da jo kazi slaba kvaliteta zvoka. "Peoria" je klasičen "jamming" skupine in predstavlja tisto stran skupine, ki nikoli ni bila odkrito predstavljena na studijskih albumih.Gre za dvo akordno jazzy improvizacijo, ki vsebuje Bozove pobesnele "funky in bluesy" vzklike (ne preseneča, da se je kmalu po izidu tega posnetka pridružil Bad Company) ter jazzerski ritem napeljan čez Frippov pedal ter divje Collinsove solaže na saksofonu. Inštrumental "The Sailor's Tale" je prav tako drugače izveden kot na studijski verziji in prikazuje Collinsovo spretnost na melotronu ter Frippovo imenitno delo na kitari (vrhunska solaža). Hkrati pa je edina skladba na posnetku, ki res prikazuje tiste klasične King Crimson, brez vseh "blues in funk" dodatkov. Naslednja improvizacija "Earthbound" se ziblje skozi funky ritme podkrepljene z občasnimi Burrellovimi ekstatičnimi vriski dokler ne dajo prostora Frippovi "pirotehniki" na kitari. Na koncu posnetka je tu še odlična verzija "Groon". To je 15-minutna improvizacijska ekspanzija, ki lepo pokaže talente vsakega izmed članov skupine posebej. Še posebno bobnarja Iana Wallacea (izjemen solo na bobnih) in Frippa na kitari ter ji uspe ustvariti izjemno in nepozabno vzdušje. Tudi po zaslugi štiri minutnega "sci-fi" eksperimenta z VCS3 efekti, ki odnese zvok skupine v že skoraj elektronsko-vesoljske sfere. Na koncu pa Fripp na kitari v pravem apokaliptičnem slogu zaključi vse skupaj.

Zdaj pa h kritikam. Na prvih dveh improvizacijah ("Peoria" in "Earthbound") je Fripp, neverjetno ampak resnično, zreduciran na stransko vlogo "funky" ritem kitarista in jasno se čuti, da mu ta vloga ni prav nič ustrezala. Vsakič ko se namreč trudi prevzeti pobudo, da bi udaril s svojim klasičnimi idejami na kitari, celoten "groove" nenadoma izgine in skladba gre nemudoma proti izhodu. Kar izpade že skoraj tragikomično. Jasno se tudi čuti, da je bila skupina ob času tega posnetka razklana na dva različna glasbena bregova: "bluesy ter funky" trio, ki se je rad po svoje "zabaval" s funky jammingi ter osameli Fripp, ki se je še vedno oklepal klasične glasbe in fusiona. Še leta po tem posnetku Fripp o tej zasedbi skupine ni imel povedati veliko dobrega. Nič čudno, da je po turneji v pristnem diktatorskem slogu opravil obsežno "čistko" in vrgel iz nje vse tri "veseljake", ki so se zatem podali v bluesovske vode (Bad Company, Alvin Lee, Alexis Corner, itd.).

Če ne bi bil zvok tako na psu bi bil "Earthbound" odličen koncertni album saj gre za pravo poslastico za vse ljubitelje progresivnega in avantgardnega rocka. No, ta najnovejša ponovna izdaja, ki je izšla pri DGM, vseeno prinese opazno izboljšavo v zvoku celotnega posnetka in ji uspe ujeti večino tiste divje, neukročene magije, ki jo je imela ta zgodnja in najbolj razposajena zasedba skupine. Seveda pa to ni primeren koncertni album za začetnike, ki šele spoznavajo skupino "v živo". Marsikoga izmed njih bi znal celo odbiti od nadaljnjega poslušanja ostalih njihovih del zato ga priporočam le velikim ljubiteljem skupine. King Crimson bi si nedvomno zaslužili, da bi bil njihov prvi koncertni album posnet z zvokom kot se spodobi ter z več reprezentativnimi skladbami. "Earthbound" jim v tem pogledu dela krivico. Fripp je sicer sprva ostro nasprotoval tako prvotni kot ponovni izdaji tega posnetka, a je na koncu le sprejel želje številnih ljubiteljev skupine, kajti "Earthbound" si je z leti pridobil kultni status. Ne samo, da je bil dolgo časa edina uradna koncertna izdaja zgodnje verzije skupine temveč gre tudi za prvi uradno izdani bootleg v zgodovini rock glasbe (ki ga je posnel nekdo izmed občinstva brez vednosti skupine). Za vse tiste, ki pa si želite pristnejšega stika s koncertnimi posnetki te inkarnacije skupine, je zdaj na voljo cel kup koncertnih posnetkov iz tega obdobja katere je izdal oz. še vedno izdaja "King Crimson Collectors' Club". Dobite jih prek članstva in nadaljnjega naročila po spletu.