Clapton, Eric: E. C. Was Here

E. C. Was Here je še eden v vrsti fenomenalnih koncertnih posnetkov legendarnega kitarista. Turneje, ki so sledile po velikemu uspehu 461 Ocean Boulevard, za Erica predstavljajo svojevrsten izziv, saj se na njih prvič predstavi kot izključno solistični izvajalec. Tokrat ni sledu o all-star zasedbah, "skritih" za njegovim hrbtom, ki bi mu dajale prepotrebno tako glasbeno kot tudi moralno podporo. Clapton zato v celoti prevzema odgovornost za učinkovitost svojega dela, kot tudi inštrumentalne celovitosti spremljevalne zasedbe. Zahtevna naloga, ki pa Ericu ne predstavlja večjih problemov. Kljub velikemu komercialnemu uspehu, ki ga je kitaristu prinesla za mnoge nepričakovana priredba Marleyeve I Shot The Sheriff, Eric na koncertnih odrih še vedno največji poudarek daje predvsem blues glasbi, ki kot ponavadi predstavlja najboljšo osnovo za njegove strastne improvizacije.

Kaj je tisto, kar naredi Claptona tako posebnega? Predvsem njegov oster čut za čustveno dojemanje melodije, ki je pogosto bolj soroden črnskemu značaju, kot tradicionalnim belskim preigravanjem oguljenih bluesovskih fraz. Barvitost, ki nas potegne v uvodno Have You Ever Loved A Woman, spominja na njegovo John Mayall obdobje, vsaj dokler se izpod njegovih prstov ne utrga plaz najostreje začinjenih kitarskih tonov. Čudovita izvedba te Freddie King klasike je dodelana na močnejši, skoraj da povsem nažigaški način, kjer pomanjkanje odrezavosti izvirnika skrbno kompenzira Ericov kolega George Terry. Njuno burno kitarsko medigro nežno prekine akustični uvod v Presence Of The Lord. To so Blind Faith kot jih še ne poznate, saj skladba, predvsem po zaslugi intenzivno dušnega in čustvenega Yvonne Elliman vokala, prodre globoko v dotlej za Claptona bolj neraziskano glasbeno sfero. Skladba s stalnim skakanjem v udarno izvedeni refren tokrat že na samem začetku poskrbi za dinamičnost, vsaj dokler nam že dobro znani kitarski motiv ponosno ne napove prihoda izjemne up-tempo ritmike, ob kateri se Eric ne more upreti svojim značilnim improviziranim vragolijam.

Vse od starih dobrih John Mayall časov naprej, se Eric začne, poleg razkazovanja svojih neverjetni kitarskih sposobnosti, vedno pogosteje izpostavlja kot odličen interpret. Česa vsega se je v tem času naučil, lahko preverite na Ramblin' On My Mind. Skladba se v različnih oblikah pojavi kar dvakrat, prvič v vlogi domiselno vrinjenega intermezza, ki še dodatno prilije olja na ogenj že tako skorajda prevroče Driftin Blues. Tu nam ostri slide aranžmaji predstavijo še drugo dotlej nevideno plat mojstrove kitarske igre. Vseeno največ pozornosti zase zahteva že prej omenjena priredba Johnsonove klasike. Predvsem ob zaključku albuma, kjer se Eric v celoti loti te nepozabne blues himne, na nas, z zvrhano mero zlobnih namenov, potuhnjeno čaka cela divizija umazanih bluesovskih napevov. Dvakrat premislite, preden se spustite v dvoboj s hudičem! Sporočilo, ki ga je od Johnsona podedoval prav Eric Clapton.

E. C. Was Here sigurno ni ultimativni dokument Claptonovega dela, pač pa pomemben korak v kitaristovem prizadevanju pri uveljavljanju svoje nove podobe samostojnega in popolnoma neodvisnega umetnika. Pravo vrednosti njegovega izročila je potrebno iskati v dejstvu, da se Eric Clapton ne prepušča preigravanju uspešnic davno preteklih dni, ki so ga naredile nesmrtnega. Namesto tega nam ponuja zvrhano mero pravega rocka, bravurozno izpeljane kitarske improvizacije, ter seveda obilo bluesa. Prav slednji zgovorno priča o tem, da je Eric Clapton vedno bil in bo predvsem odličen blues kitarist.