Iced Earth: Dystopia

Eden večjih ameriških power metal bendov Iced Earth je zadnje desetletje taval v temi. Leta 2001 je izšel Horror Show zadnji album resnično vreden imena Iced Earth, ki se je lahko kosal tudi z najboljšimi izdelki skupine, ki jih je ta nizala skozi devetdeseta. Po izidu tematsko navdahnjenega albuma (kajpak po grozljivkah in horror literaturi) pa je za Iced Earth in vodjo benda Jona Schafferja sledilo sila turbulentno in razburkano obdobje. Zasedbo je najprej zapustilo prvo grlo benda, Matt Barlow, ki se je po 11.9. patriotsko navdahnjen pridružil ameriškim policijskim silam. Za na pol dokončani album The Glorious Burden je vstopil sicer odlični Tim "Ripper" Owens, a solidno ploščo (z nekaj fantastičnimi trenutki, s čimer mislim predvsem na epsko trilogijo Gettysburg) je mučilo predvsem nekaj. Schaffer je očitno pozabljal na mešanico thrasherske agresije in melodičnosti power metala, ki je Iced Earth vse od začetka delalo tako unikatne. Tudi prvi del epske zgodbe Something Wicked, Framing Armageddon, se ni obnesel kaj bolje, sledil pa je še spor z Owensom in njegov odhod iz benda. Schaffer je nato spet zamenjal toliko članov kot Glanzkopf preparatov za rast las, kot po čudežu pa se je v Iced Earth vrnil izgubljeni otrok Matt Barlow. Žal pa njegov povratek ni pomenil tudi povratka kvalitete - od benda se je znova poslovil z verjetno najslabšim albumom kariere Iced Earth, The Crucible of Man. Vprašljivo je bilo, če se lahko Jon z Iced Earth po tako povprečni izdaji sploh še pobere, veliko vprašanje pa je bilo predvsem, kdo bo nasledil Matta Barlowa. Na njegovo mesto je tako v začetku prejšnjega leta stopil Stu Block, vokalist kanadske zasedbe Into Eternity, tako prenovljeni in osveženi Iced Earth pa so lanskega oktobra izdali deseto studijsko ploščo Dystopia.

Glede na Schafferjeve paranoične nazore o "new world order" je bila distopična tema od njega povsem pričakovana in le vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo tudi Iced Earth podali v vode antiutopije. Po izredno mlačnem in dolgočasnem albumu The Crucible of Man je bilo vprašljivo ali se bodo Iced Earth sploh še znali vrniti na pota stare slave, žarek upanja pa je vendarle predstavljalo dejstvo, da je s to ploščo Jon Schaffer zaključil svojo zgodbo o liku Set Abominae in s tem tudi s pisanjem počasnih, enoličnih, atmosferičnih in kvazi epskih, ponavljajočih se komadov, ki jih ni uspel rešiti niti Barlow. A Schaffer svojega lika še ni dokončno pokopal, saj se Dystopia vendarle začne tam, kjer se je končal The Crucible of Man s komadom Come What May, ki govori o tem, da so človekova dejanja tista, ki bodo določila tudi prihodnost človeštva. Naslovni komad novega albuma pa razkrije, da človeštvo živi v mestnih državah pod nadzorom podobnim tistemu v zaporih. A Dystopia je kljub temu velik korak v pravo smer, Iced Earth so kot uporniki proti distopičnemu sistemu znova našli moč in agresijo, ki smo jo na nekaj prejšnjih izdelkih tako močno pogrešali. In če je izbira Blocka za novega vokalista predstavljala precej veliko skepso, saj se je Stu glede na svoje delo v Into Eternity zdel morda preveč klasično naravnan power metal vokalist, je vsak dvom zatrt v prvih trenutkih albuma. Stu je s svojim melodičnim vokalom, ki je v Iced Earth znova vnesel energijo in srditost glavni sokrivec za preporod skupine. Block tako skozi neštete nepozabne trenutke albuma dodobra razkaže svoj vokalni talent (brez dvoma eden večjih mlajše generacije) in poseduje vse atribute velikih vokalistov Iced Earth preteklosti. Stu z mogočnim, epskim in dramatičnim, globlje intoniranim baritonom zlahka gradi zloveščo "barlowsko" atmosfero, z uho parajočimi falzetnimi kriki bi na kolena spravil celo Tima "Ripperja" Owensa, obenem pa s sebi lastnim "tenorjem" poskrbi da vokalne linije tečejo kot pranje možganov Orwellovega Big Brotherja ali Očeta iz Equillibriuma. Stu je ekipi brez dvoma doprinesel hudo potrebno svežino in mladost ekipi, ki jo je počasi obraščal mah in je že dišala po cipresah. Schafferjeva desnica zopet kosi vse pred seboj, brutalni riffi pa bi zlahka zrušili grozečo totalitaristično arhitekturo v prah. Znova so se tako vrnili epsko nalezljivi "sing-a-long" refreni, ki se ti s pomočjo fantastične Blockove predstave zasidrajo v ušesa, predvsem pa hitrejši in agresivnejši komadi, ki smo jih pri smrčanje povzročujočemu predhodnu tako pogrešali. Odlično potezo je Schaffer naredil tudi z rahlo potlačitvijo svojega megalomanskega ega in pustil, da so pri pisanju komadov sodelovali tudi ostali člani. Kar tri četrt besedil je tako napisal Block in se izkazal z učinkovito predstavitvijo skupne tematike albuma, ki precej črpa iz filmov V For Vendetta, Dark City, Equillibrium in Soylent Green (kar je kristalno jasno že iz naslovov komadov), spisal pa je tudi pretresljivo in čustveno odpeto balado End of Innocence in jo posvetil z rakom oboleli materi. Izkazal se je tudi solo kitarist Troy Steele, ki obeta vsaj toliko kot verjetno najboljši Iced Earth solist, Randy Shawver. Steele je poskrbel za kratke, a udarne in dinamične solaže, podpisal se je tudi kot soavtor odličnega bonus komada Soylent Green, s Schafferjem pa sestavlja udaren duet, ki skozi celotno ploščo niza izredno dobre melodične riffe in harmonične pasaže.

Glede na temo albuma o antiutopični prihodnosti bi pričakovali, da bo album temačen in depresiven, a je ta daleč od tega. Skozi zgodbe o junakih, ki se uprejo tiranskemu sistemu slika optimistično in življenjsko sliko. Kljub temu pa bi zaradi bistva anti utopije, ki je seveda podreditev vseh človekovih procesov družbenemu sistemu in tehnologiji ter elitni (vojaški) kliki pod vodstvom karizmatičnega voditelja, čigar edina naloga je ugonobiti še zadnjo esenco individualnosti, upravičeno pričakovali klasičen temačen in dramatičen Iced Earth ep. Nekaj v stilu Dante's Inferno ali trilogije Something Wicked bi odlično delovalo tudi v okolju tematike Dystopie.

A vendarle je Dystopia v prvi vrsti plošča, ki jo z užitkom poslušaš od začetka do konca, s tem pa pomeni tudi veliki povratek Iced Earth in Jona Schafferja med elito današnjega heavy metala. Dystopia resda ne prinaša ničesar česar od Iced Earth ne bi že bili vajeni, a po desetih letih žalostnega povprečja je resnično lepo slišati, da Jonu še ni zmanjkalo idej in zagona. Za hudo prepotrebno brco v Schafferjevo rit je poskrbela pomlajena ekipa in upam, da bo morda celo prvič v svoji karieri Jon to ekipo obdržal okrog sebe in zgradil močan bend, ki morda z Dystopio šele dokazuje česa je sposobna. Kot je dejal nepozabni anarhistični anti junak V: "...A building is a symbol, as is the act of destroying it. Symbols are given power by people. A symbol, in and of itself is powerless, but with enough people behind it, blowing up a building can change the world." Dystopia ni le tak simbol in odličen odziv fenov je dokaz, da je za Iced Earth napočil čas novega rojstva.