Dragi stric Dave, ne vem kaj naj ti tokrat napišem. Večkrat si me že razočaral, a sem po tihem vedno navijal zate, kljub temu, da je bil tvoj Super Collider prej Super Kolonoskopija. Vedel sem, da tvoja romanca s Chrisom Broderickom in Shawnom Droverjem ne bo trajala dolgo in imel sem prav. Možno je, da v Megadeth res nista sodila, a vedi, da si bil za njun odhod kriv tudi ti. A priznam ti, da si z njunima zamenjavama presenetil, brazilski kitarski čudodelnik Kiko Loureiro (ex-Angra) in Chris Adler (Lamb of God) sta bila zadnja za katera bi pričakoval, da se ti bosta pridružila.
Kljub temu pa vendarle nisem verjel, da si svojo »dad-rock« fazo pustil za sabo, a me veseli, da sem se motil, saj očitno v svojih rokavih še vedno skrivaš nekaj asov. Dystopia je dokaz, da se po tvojih žilah še vedno pretaka prava speed/thrash kri, s trenutki, ki spomnijo celo na Rust In Peace ali Youthanasio pa si, težko verjeti, po dolgih, dolgih letih končno le izdal pravo in močno Megadeth ploščo.
Dystopia je tako nepričakovan kroše, da te pusti hlastajočega za zrakom že ko odbrni uvodni The Threat Is Real, ki ga preveva močna Holy Wars… the Punishment Due atmosfera. Stric Dave si res tisti Dave, ki je v The Blackest Crow s Super Collider tlačil banjo!? Hudiča je res možno, da z Dystopie spet rohnijo dobri stari umazani, hitri in srditi Megadeth ali je uvod zgolj pobožna želja po tem? Naslovni komad dvome povsem uniči, saj se kar bohoti pod težo prepričljivih rifov, ki se v družbi globokega Juniorjebega basa znajdejo tako dobro kot se niso že vsaj deset let. Dystopia je s sijajno tekočo strukturo in preprostim, a udarnim refrenom pod težo pirotehničnih solo izletov bržda celo eden boljših Megadeth komadov.
Ker si znal v preteklosti z dobrimi uvodnimi trenutki albuma, ki so se kaj hitro spremenili v ne prav prijetno preiskavo črevesja, grdo zavesti, sem ostajal previden in se nisem pustil zavesti prvemu, dobremu vtisu. A s Fatal Illusion v ospredje stopi fenomenalni bas Davida Ellefsona, ki skoplje grob še zadnjim morebitnim dvomom. Dystopia se bo morala v ušesa sicer še dokončno uleči, a le malo je dvoma o tem, da ne bo šla v anale celo kot najboljša post-Youthanasia Megadeth plošča. To dokazuje tudi to, da je nihanja v kvaliteti na Dystopii zelo malo, večjih padcev energične predstave benda, ki tako živo ni zvenel že leta in leta ni, prerojeni Megadeth pa vse do konca albuma poskrbijo za več kot dovolj vznemirljivih trenutkov. Tako bi lahko Death From Within prišel naravnost s Countdown To Extinction, Bullet to the Brain pa je dokaz, da je Kiko povsem prerodil slovito definicijo Megadeth kitarskega dvojca. Loureiro je mnogo bolj organski kot robotski Broderick, v soliranje vnese celo občasne momenta jazza in južnoameriškega flamenco temperamenta in Mustaineu je z njegovo izbiro resnično padla sekira v med. Tako dobrega kitarskega partnerja Dave ni imel že vsaj od Martyja Friedmana, kar lepo pokaže njun skoraj minutni vulkansko eruptivni, harmonični spopad v Bullet to the Brain. Nekako v ozadju ves čas ostaja Adler, ki sicer poskrbi za solidno in močno bobnarsko podlago, ki pa je hkrati precej manj razgibana in dinamična, kot smo je bili v preteklosti navajeni od 'Death bobnarjev (je pa vseeno mnogo bolj inovativen in pester kot Drover).
Dystopia sicer ima nekaj slabših, ali bolje rečeno, ne tako zanimivih trenutkov. Post American World rahlo spomni na Sweating Bullets, a se nekako brezciljno odkotali do konca, Poisonous Shadows, ki po obetajočem akustičnem začetku le-tega ne upraviči (predvsem zaradi neučinkovitih vokalnih linij, ki ne dosegajo inštrumentalnega dela), Conquer Or Die pa je precej nepotrebni inštrumental. A standard za konec spet dvigne vrhunski Lying In State, ki kot daleč najbolj agresivni thrasher še najmočneje spomni na Rust In Peace ero in pred zaključkom deluje kot nekakšen Mustainov opomnik, da srd v njemu še vedno živi in da zna Rattlehead še vedno zaropotati (razpizdeno izvedena Fear priredba Foreign Policy to le potrdi).
Ah stric Dave, kaj naj rečem? Čeprav si včasih tisti čudni stric, ki naokoli hodi s kapo iz aluminijaste folije, kopiči zaloge za konec sveta, stresa rahlo rasistične izjave ob katerih se samo nerodno nasmihamo in se v kleti skrivaš pred chemtrailsi, pa znaš še vedno napisati dober komad in hudičev rif. Dystopia pa kaže, da znaš z Megadeth še vedno zbrcati riti in od mrtvih obuditi bend, ki smo ga že skoraj odpisali.
na vrh